ZAPOSLITVENA POKOJNINSKA SHEMA

KARI PURO – GENERALNI DIREKTOR VZAJEMNE POKOJNINSKE ZAVAROVALNICE ILMARINEN 1991–2006

---

Nujnost zaposlitvene pokojninske sheme ni finski izum: v vseh razvitih ekonomijah je preživetje večine ljudi odvisno od plačanega dela, in ko se to konča zaradi starosti ali izgube delovne sposobnosti, ga nadomesti zaposlitvena pokojnina. Tako na zaslužke vezana pokojnina deluje kot neke vrste zavarovanje ob koncu zaslužkov.

Tudi temeljne rešitve, uporabljene v pokojninskih sistemih (vnaprej določena pokojninska izplačila ali vnaprej določeni pokojninski prispevki), ali različne vrste skladov (sistem financiranja iz tekočih prispevkov ali kapitalsko financiran sistem) in celo ideja, da obstajajo koristne vmesne oblike teh alternativ, niso finski izumi.

Finska tudi ni bila prva, ki bi si izmislila zapleten vzorec interakcije med zaposlitvenimi pokojninami in trgom dela. Veliko drugih držav je sprejelo enake odločitve kot Finska, začenši s tem, da so ugotovile, da je zgodnje upokojevanje lahko zelo koristno, saj tako starejši ljudje namreč prenehajo predstavljati oviro z vidika zaposlitvenih priložnosti mlajših ljudi. Dojeli so tudi, da taki mehanizmi posledično pripeljejo do kompleksnih modelov obnašanja in stališč.

To, kar lahko razumemo kot finski izum, pa je način, na katerega so številne odločitve v povezavi z zaposlitveno pokojninsko shemo pripeljale do enotne in dobro delujoče celote. Naslednja finska iznajdba je proces odločanja, s katerim se lahko ta entiteta prilagodi družbeni situaciji določenega trenutka, tako da hkrati ohranja temeljne koncepte tega sistema in zagotavlja, da spremembe na vse skupine vplivajo v enaki meri.

Na dohodek vezane pokojnine so namenjene temu, da nadomestijo dohodke. To vodi do sistema vnaprej določenih pokojninskih izplačil in ciljne ravni, ki se nahaja na približno šestdesetih odstotkih plače. Enako pokritje mora biti zagotovljeno vsem državljanom, tako da je sistem zakonsko uravnan in vseobsegajoč. Ker je pokojninski sistem zakonsko utemeljen, lahko pokojnine zagotovimo tudi v primerih, ko ti menjavajo zaposlitve. Tako pokojninski sistem podpira svoboden pretok delavne sile, tj. eno izmed štirih svobod Evropske unije.

Če zaposlitvene sheme niso vezane na indeks, ki je vsaj enak potrošniškim cenam, ob inflaciji svoje naloge ne morejo izpolniti. Zaradi tega gre pri zagotovitvi indeksa, ki je enak ali višji od inflacije, za nujen ukrep. Inflacija ni tveganje, ki bi ga bilo mogoče zavarovati, zato je strošek take vezave pokrit s sistemom financiranja iz tekočih prispevkov, kar omogoča dejansko zagotovitev indeksiranja pokojnin.

Delno, a še vedno obsežno kapitalsko financiranje omogoča, da se razlike v premijah med generacijami izravnajo. Tako se je na Finskem oblikoval sklad, katerega obseg predstavlja velik del državne ekonomije (180 milijard evrov oz. okoli 65 % BDP). Zaradi kapitalskega financiranja se premije odstotkovno dvigujejo veliko počasneje kot stopnja pokojninskih izdatkov.

Upravljanje pokojninskega sistema je razdeljeno med pokojninske zavarovalnice, pokojninske sklade in pokojninske sklade. Ker so izplačila enaka ne glede na pokojninsko podjetje, potrebujemo postopek, s katerim se tista izplačila, ki niso vnaprej določena, in premije, ki jih zanje zberemo, porazdeli med vse pokojninske ustanove. Omenjeno zbiranje je bilo od vsega začetka uravnavano z dobro delujočim klirinškim postopkom in postopkom razporejanja stroškov.

Decentralizirana organizacija prav tako dovoljuje določeno stopnjo konkurence. Pri zakonsko zagotovljenih in pravno urejenih pokojninah seveda ne more obstajati enaka stopnja konkurence kot pri običajnih poslih, vseeno pa decentralizirana implementacija dovoljuje več konkurence pri investicijskih dejavnostih, kakovosti storitev in pri učinkovitosti, kot jo po navadi dovoljuje zakonsko zagotovljen pokojninski sistem. Decentralizirani sistem prav tako pomeni, da ta izjemno velik del državne ekonomije ni izpostavljen nevarno velikim tveganjem.

Za lastnika pokojninske police decentralizacija ne predstavlja večje zapletenosti: temu smo se izognili z »načelom zadnje instance«, kar pomeni, da se mora lastnik sporazumevati samo z eno pokojninsko institucijo.

Naša zaposlitvena pokojninska shema predstavlja to, kar je pri finskih socialnih inovacijah najboljše: gre za uravnotežen sistem, sestavljen iz raznolikih elementov in razvit s skupnimi močmi, da bi v vsakem trenutku lahko odgovorili na trenutne družbene potrebe.

---