ŠOLE KOT SREDIŠČA SKUPNOSTI

DR. ŽIVA KOS – VIŠJA SVETOVALKA NA ZRSŠ IN ASISTENTKA UL PEF, DR. SLAVKO GABER IN DR. VERONIKA TAŠNER – UL PEF

Kljub različnim pričakovanjem in interesom (političnim, ekonomskim, socialnim) so šole predstavljale in predstavljajo prostor varnosti, gotovosti posameznic/posameznikov in skupnosti.

Dileme, izzivi in priložnosti, ki se pojavljajo v obdobju prehajanja med starimi in novimi racionalnostmi, pa danes ponovno kličejo po premisleku delovanja šole. Izobražene generacije, ki so v šolah danes, namreč verjetno ne bodo našle prostora za realizacijo potencialov v polju tradicionalno strukturiranega mezdnega dela (Gaber, Tašner, Marjanovič 2017). Zato kaže te generacije pripraviti na aktivno iskanje novih načinov sobivanja. Koncept šol kot središč skupnosti izhaja iz prepričanja, da so šole lahko pri tem že zdajšnjim, še bolj pa prihodnjim generacijam pri iskanju modusov smiselnega in človeka vrednega življenja v oporo. Opore, o katerih govorimo, bodo pomembne v času prehajanja in tudi v družbah že vzpostavljenih hibridnih ekonomij. V obdobju omenjenih prehajanj so posebej pomembni vzpostavljajoči se mehanizmi zmanjševanja socialne in ekonomske neenakosti v kombiniranih oblikah – kot UTD x 2: kot oblike univerzalnega temeljnega dohodka in univerzalnega temeljnega dostopa – dostopa do temeljnih dobrin, hrane, edukacije … Ideja temeljnega dohodka že vključuje racionalnosti, ki sežejo onstran individualiziranih interesov, koristi in dobičkov: v smer izmenjav, opor in prerazporejanja dobrin in storitev od tistih, ki imajo (pre)več, k tistim, ki nimajo ali imajo (pre)malo (Van Parijs 2004). »Več« od temeljnega bo na tem ozadju verjetno ostalo vezano na »podjetništvo in druge oblike podjetnosti« (Gaber, Kos, Tašner 2016).

Takšen poskus zamikanja načinov sobivanja je v delu tudi projekt POGUM¹, ki konceptualizira, razvija in prakticira nove oblike podjetnosti na različnih področjih, kot so: področje samooskrbe, področje kulture in inkluzije, področje urejanja urbanega in naravnega okolja, področje poklicne orientacije in področje šol kot središč skupnosti. V njih se razvijajo vzporedne in medsebojno povezane prakse, ki delno ostajajo zapisane starim racionalnostim in podjetništvu, delno pa stremijo k širšemu razumevanju podjetnosti; kot takšne sodijo med socialne inovacije (prim. Taipale 2013). Posamezna področja izhajajo iz skupnih ciljev in načel². Ta so področno, vsebinsko specifično dopolnjena s smernicami.

Med skupnimi cilji najdemo: pripravljanje mladega človeka na samostojno in odgovorno vključevanje v družbo, udejanjanje ciljev in načel trajnostnega razvoja in krožnega gospodarstva, uresničevanje ciljev vseživljenjskega razvoja, skrb zase in za druge, krepitev šolske skupnosti in skupnosti šol z lokalno skupnostjo, usposabljanje učencev in učenk za samostojno in odgovorno ravnanje z okoljem, skrb za ohranitev vrst, ravnanjem z odpadki, krepitev različnih oblik sodelovanja/povezovanja, npr. medgeneracijsko, medkulturno …

Skupna načela, ki tako kot cilji merijo onstran enodimenzionalnosti sveta, ki je zveden na produkcijo dobička za manj kot 0,01 odstotka prebogatih, pa so: spoštovanje različnosti in raznolikosti potreb, vključevanje šole v lokalno okolje, trajnostni razvoj in samooskrba, sodelovanje in timsko delo, enake možnosti, medgeneracijska pravičnosti in solidarnosti, globalna in lokalna odgovornost, povezovanje gospodarskih, družbenih, okoljskih in kulturnih ciljev, razvijanje digitalne pismenosti, osebnostna rast, empatija do (so)človeka in sobivanje z naravo; etično razmišljanje in delovanje, medpredmetno povezovanje, odkrivanje in omogočanje priložnosti, skrb za lastno zdravje, gradnja dobrih medsebojnih odnosov, kritično mišljenje, razvijanje aktivnega državljanstva, ohranjanje in izboljševanje čistega naravnega okolja, javno koristno delovanje in vključevanje prostovoljnega dela³…

Temeljno poslanstvo šole, tudi s predstavljeno konceptualizacijo podjetnosti, ostaja vzgoja in izobraževanje, torej oblikovanje kulturnega kapitala (Bourdieu 1986).

V nadaljevanju bomo predstavili eno področje – šole kot središča skupnosti⁴, v katero je vključenih šest osnovnih šol iz različnih regij. Šole so kot simbolni in fizični prostor (Bourdieu 2003) stičišče šolskih praks in lokalnega okolja; tako lahko prispevajo k blaženju različnih negotovosti (Beck 2001, 2009) in neenakosti, ki izhajajo iz neenakomerne porazdelitve in obsega kapitala (Bourdieu 1986). V ta namen smo na vseh področjih najprej zbrali in analizirali prakse podjetnosti, ki na osnovnih šolah že živijo – predvsem tiste onstran poblagovljenja, ekonomskega dobička in individualne koristi, tiste, ki podpirajo sodelovanje, izmenjave in dostop. Ob tem smo tudi že začeli beležiti, evalvirati pogoje, v katerih šole lahko razvajajo podjetnost, vse tja do strukturnih, zakonodajnih omejitev na ravni sistema. Ob koncu projekta naj bi namreč nastal predlog sistemskih sprememb, ki bi omogočile slovenskim šolam razvijati podjetnost.

Šole so v okviru področja šole kot središča skupnosti opredelile 11 smernic⁵, s katerimi bodo v prvem letu poskušale na različne načine glede na potrebe in možnosti populacije in lokalne skupnosti razvijati in preverjati iniciativnost, vztrajnost, občutljivost za potrebe skupnosti in posameznikov/posameznic – skratka različnih oblik podjetnosti na vsebinskem področju.

1. Šola z delovanjem izkazuje, da je nepogrešljiva institucija v lokalnem in širšem okolju.

2. Šola spodbuja medgeneracijsko sodelovanje in druge oblike sodelovanja v skupnosti in s skupnostjo (npr. z domom za upokojence, organizirano skupino mladih); spodbuja medkulturne dejavnosti.

3. Kot institucija šola sodeluje z lokalno skupnostjo pri čistilnih akcijah, nastopih za 8. marec, 1. november, novo leto …

4. Šola vzpostavlja in krepi mehanizme vključevanja otok v prakse odločanja; (sodelovanje v različnih dejavnostih civilnodružbenih in ožje političnih organizacij, npr. občinskega parlamenta otrok; različnih društev in skupin …

5. Razvijanje sposobnosti opaziti osebe v stiski in pripravljenosti pomagati (v družini, okolju in med vrstniki v šoli ter zunaj nje …).

6. Omogočanje izmenjave znanj in dobrin v prostorih in na območju šole.

7. Vzpostaviti šolo kot prostor mogočih srečevanj mladih, starejših in med generacijami.

8. Šola se premišljeno vzpostavlja tudi kot prostor razvijanja elementov skrbi zase in za druge.

9. Ob pomoči šole se vzpostavlja in krepi prostovoljstvo učencev, ki ima za cilj razvoj lokalne skupnosti.

10. Razvoj povezovanja in sodelovanje različnih deležnikov lokalne skupnosti pri projektih (občina/društva/starši/otroci/ učitelji/podjetja razvijajo skupnih pobud za dobrobit lokalne skupnosti).

11. Premišljeno spodbujanje zavedanja, da je tudi lokalna skupnost vpeta v multikulturno družbo. Ozaveščanje o spremembah, oblikovanje prostorov za oblikovanje in za izražanje lastnega mnenja, razvijanje sposobnosti avtonomne presoje in sprejemanja drugačnih mnenj.

Ideja in praksa šol in drugih središč skupnosti pa ni nova. V eni izmed oblik jo zasledimo na prelomu 19. v 20 stoletje v ZDA v skupini, v kateri sta sodelovala tudi Jane Adams in John Dewey. ZDA so se takrat ukvarjale z vprašanji integracije migrantov s podeželja v mesta in onih iz Evrope v ZDA. Tako je nastala Hull House v Chichagu, ki jo je vzpostavila in upravljala prav Jane Addams. Približno sto let pozneje, ko smo soočeni s podobnimi izzivi, se šole ponovno kažejo kot del odgovora na naraščajoča tveganja in neenakosti. Danes v svetu obstoji več različnih modelov/praks omenjene ideje: npr. Full service schools v Kanadi, Community schools v ZDA in VB, breede school na Nizozemskem. Srečanje s sodobnimi praksami v tujini (Islandija, Anglija, Katalonija, Finska), tudi tistimi zunaj šolskega prostora, še dodatno kaže na upravičenost in nujno pravočasnost vzpostavljanja vednosti in veščin, ki bodo podprle hibridne ekonomske prakse in s tem socialne inovacije.

Na opisanem ozadju je šest razvojnih šol opredelilo prvi nabor potreb populacije in lokalne skupnosti. Šole so popisale tudi prakse, s katerimi so do zdaj upravljali izzive šole v lokalnem okolju. Vsaka izmed šol je pripravila načrt razvoja in preizkušanja izbranega števila smernic in načel, ki jih bo pri tem upoštevala. Vsaka izmed šol bo pri tem skrbela za ohranitev temeljnega poslanstva šole: vzgoje in izobraževanja. Vpogled v načrte dela šol obeta spekter različnih praks, ki bodo po različnih poteh krepile šole kot središča skupnosti. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili dele enega⁶ izmed omenjenih načrtov, in sicer dejavnosti aktivnega vključevanja priseljencev v skupnost in povečevanja strpnosti v smer zamikov skupnosti za multikulturno družbo.

Pripravljavke, pripravljavci načrta so aktivnosti umestili tri ravni dela šole: v obvezni program, razširjeni program in med druge dejavnosti šole. Na ravni konkretizacije aktivnosti, dejavnosti so – izhajajoč iz učnih načrtov izbranih predmetov (zgodovina, geografija, državljanska kultura in etika ter slovenščina) –izpostavili predmetnospecifične cilje in jih oblikovali v skupne/medpredmetne cilje, s katerimi bodo učenci spoznavali izbrano tematiko in ob tem tudi že načrtovali npr. spoznavanje kulturno značilnih plesov, pesmi, iger, narodnih noš, jedi itn. Idejo multikulturnosti dopolnjujejo tudi v razširjenem programu, s krožkom, v katerem načrtujejo dejavnosti, povezane z izzivi in s priložnostmi medkulturnosti ter s prispevki na temo sodelujejo pri pripravi šolskega glasila. Na podobni ravni je na šoli že nastal večjezični koledar. V okviru drugih dejavnosti načrtujejo organizacijo medkulturnega sejma, na katerem bodo predstavili izdelke in aktivnosti, nastale v razširjenem programu in med poukom. V razširjenem programu in drugih dejavnostih šole načrtujejo tudi aktivnosti, ki bodo učencem/učenkam priseljencem/priseljenkam in njihovim družinam lajšale prehod v novo lokalno in šolsko okolje. Sem sodi priprava učenk/učencev za vlogo tutorjev, vzpostavitev informativne točke za priseljence/priseljenke, tečaj slovenščine, izdelava večjezične spletne strani, izvedba ankete o potrebah priseljenk/priseljencev, vključevanje problematike in glasu priseljenk/priseljencev v šolska in lokalna glasila. Šola bo za te dejavnosti omogočila uporabo šolskih prostorov. Dopolnjevanje aktivnosti v razširjenem programu načrtujejo tudi na ravni drugih dejavnosti šole. Tam bodo ideje vzajemne pomoči vodili v smer krepitve socialnega kapitala in spodbujali druženje učencev/učenk in njihovih družin tudi zunaj prostorov šole, na prireditvah, popoldanskih dejavnostih. Načrtujejo tudi spremstvo in pomoč učencem/učenkam in staršem (tistim, ki imajo še težave z jezikom) pri urejanju drugih potreb (npr. urejanju razmerij z lokalno upravo in drugimi podobnimi institucijami itn.).

Po končani fazi preizkušanja in spremljanja načrtovanih aktivnosti v prvem letu na razvojnih šolah se bodo razvite ideje in prakse implementirale, prilagodile in ponekod na novo razvile še na implementacijskih šolah⁷. Prvi odzivi razvojni šol so vzpodbudni. Med povratnimi informacijami, v času podpore pri pripravi in načrtovanju aktivnosti, so šole med drugim, da je predvsem ohrabrujoče to, da so aktivnosti, ki so jih šole ponekod že prakticirale, tudi pripoznane kot pomembna dejavnost oziroma poslanstvo šole. Upajo tudi, da bo to pripomoglo k uspešnejšem naslavljanju in iskanju rešitev do že prepoznanih sistemskih in drugih ovir pa tudi tistih, ki se bodo mogoče v projektu še pokazale.

Verjamemo, da lahko s šolami kot središči skupnosti prispevamo h krepitvi in k povečevanju kulturnega in socialnega kapitala ter šole dodatno vpnemo v prostor, iz katerega prihajajo učenke in učenci ter njihove družine. Tudi na povečevanje medsebojnega zaupanja med učitelji/učiteljicami in starši, med prebivalkami/prebivalci lokalnih skupnosti in ne nazadnje med državljankami in državljani. V razmerju z negotovo prihodnostjo tako pridobivamo mehanizem blaženja pritiskov sodobnosti, družbenih, skupinskih in individualnih negotovosti, ki jih prinaša obdobje prehajanj med starim svetom kapitala in mezdnega dela ter družbo hibridnih ekonomij.

Literatura

Addams, J. (2012) Twenty years at Hull-House with Autobiographical Notes, by Jane Addams (1860-1935). New York: The MacMillan Company.

Beck, U. (2001) Družba tveganja na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Temeljna dela.

Beck, U. (2009) Critical Theory of World Risk Society: A cosmopolitan Vision. V: Constellations. Oxford: Blackwell Publishing. Let. 16, št. 1.

Bourdieu, P. (1986) The forms of capital. In J. Richardson (Ed.) Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education (New York, Greenwood).

Castells, M. idr. (2012) Aftermath. The cultures of the economic crises. Oxford: OUP

Ford, M. (2009) The Lights in the Tunnel. USA: Acculant Publishing.

Ford, M. (2015) Rise of Robots: Technology and the Threat of a Jobless Future. New York: Basic Books.

Gaber, S., Kos, Ž., Tašner, V. (2016) Premene v družbi, spremembe v šoli. V: Štremfel, U. (ur.) (2016): Šolsko polje. Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje. Let. XXVII, št. 5-6.

Gaber S., Tašner V. (ur) (2017) Prihodnost šole v družbah dela brez dela. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Klein, N. (2015) To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju. Ljubljana: MK.

Oxfam report (2016) https://www.oxfam.org/en/pressroom/pressreleases/2018-01-22/ richest-1-percent-bagged-82-percent-wealth-created-last-year (julij 2017)

Projekt Pogum: https://www.zrss.si/objava/projekt-pogum (julij 2017)

Rifkin, J. (2000) The Age of access. The new culture of hyper capitalism where all of life a paid for experience. New York: Tharcher/Putnam.

Rifkin, J. (2007) Konec dela. Ljubljana: Krt.

Stiglitz, J., E. (2012) The price of inequality. New York, London: W.W. Norton & Company.

Taipale, I. (2013) 100 Social Innovations from Finland; SKS, Falun: Second Book – second revised edition.

Van Parijs, P. (2004) Temeljni dohodek za vse. V: Pribac, I. (ur.) Brezplačno kosilo za vse? Predlog univerzalnega temeljnega dohodka. Ljubljana: Krtina.

Wallerstein, I. (2013) Ali ima kapitalizem prihodnost. Ljubljana: Cf.

^{1. Projekt Podjetnost kot gradnik upanja mladih (2017–2022) je financiran s sredstvi ESS in MIZŠ; vodi ga Zavod RS za šolstvo v sodelovanju s široko mrežo konzorcijskih partnerjev: 30 razvojnih osnovnih šol, Pedagoška fakulteta UL, Pedagoška fakulteta UP, Inštitut Jožef Stefan, Gospodarska zbornica Slovenije, Zveza kulturnih društev Slovenije, Center arhitekture Slovenije, Simbioza Genesis, CEED Slovenija in Šola za ravnatelje (več: Projekt Pogum). ↩}

^{2. Skupni cilji in načela so rezultat dogovora šol in konzorcijih partnerjev projekta.↩}

^{3. Skupna načela in cilje bomo vmesno po potrebi dopolnjevali. ↩}

^{4. Mreža javnih osnovnih šol v Sloveniji to omogoča. Osnovne šole imajo med javnimi institucijami v državi najgostejšo nacionalno mrežo in imajo zato vpogled v stanje lokalnih skupnosti. To in visokoizobražen učiteljski kader omogočajo realizacijo ideje in vzpostavitve praks šol kot središč skupnosti. Kljub temu ne izključujemo, da bi lahko podobne ideje realizirale tudi druge (javne) institucije. ↩}

^{5. Za razvoj področja šole kot središča skupnosti skrbita Pedagoška fakulteta UL in Simbioza Genesis. Podobne smernice so nastale tudi na drugih vsebinskih področjih, za katere skrbijo predstavnice/predstavniki drugih konzorcijskih partnerjev.↩}

^{6. V nadaljevanju projekta bomo s pomočjo šol popisali več aktivnosti. Trenutna izbira je za namene tega besedila omejena samo na skico ene. Po premisleku smo se za izbrano odločili, ker je problematika aktualna tudi globalno in nagovarja iskanje smiselnih rešitev tudi onstran vprašanja projekta. Ta popis je povzet iz načrtov aktivnosti šole. ↩}

^{7. Enako velja za preostala vsebinska področja.↩}

Naslovna slika: OŠ Cirila Kosmača Piran