RAZVOJ EDUKACIJE ZA INOVACIJE V ISLANDSKEM KONTEKSTU

English

GISLI THORSTEINSSON IN SVANBORG R. JÓNSDÓTTIR – ISLANDSKA UNIVERZA

---

Inovacijska edukacija je bila v obvezno šolanje na Islandiji uvedena v zgodnjih 90. letih, leta 1999 pa je postala del nacionalnega kurikuluma. V okviru kurikuluma se uradno imenuje Inovativnost in praktična uporaba znanja, vendar se pogosteje uporablja izraz inovacijska edukacija, na ravni srednješolskega izobraževanja pa izraz podjetnostna edukacija.

Odzivanje na edukacijske potrebe

Uvedba inovacijske edukacije (IE) se je pojavila kot odziv na pomanjkanje ustvarjalnosti in raznolikosti znotraj islandskega šolskega sistema. Hkrati je predstavljala tudi poskus naslavljanja poziva prek sfere dela in industrije po iskanju in podpiranju prihodnjih inovatorjev in podjetnikov z namenom krepitve naše prihodnje ekonomije. Šolski sistem je bil podvržen kritiki, ker mu ni uspelo upoštevati življenj učencev in učenk zunaj šole in jih posledično ni pripravil na aktivno participacijo v demokratični družbi. Kot prihodnji državljani in državljanke naj bi bili učenci in učenke zmožni sodelovanja pri oblikovanju humanistične družbe blaginje.

Inovacijska edukacija je bila sprva uvedena z namenom spodbujanja osnovnošolskih učencev in učenk k sodelovanju v tekmovanju mladih izumiteljev (Young Investors’ Competition – YIC), na katero je vplivalo švedsko tekmovanje Finnup (Swedish Finnup Competition), vendar pa so sodelujoči učitelji in učiteljice v medpredmetnosti IE videli dodaten potencial in uvideli, da je predmet mogoče uporabiti kot orodje za izboljševanje edukacije na splošno. V začetnih letih se je pedagogika IE razvijala znotraj tehničnega pouka v obliki dejavnosti po pouku in v okviru poletne šole za mlade izumitelje, pri čemer so ga podpirali Družba islandskih inovatorjev (The Society of Icelandic Inventors), Tehnična univerza (Technological University) in Zavodi za šolstvo v Reykjaviku (Educational authorities). Na IE in njeno prizadevanje po celostni edukaciji učencev in učenk v okvirih natančno strukturiranega sistema so vplivala načela ročnodelske edukacije, znane pod imenom nordijski sloyd (Thorsteinsson and Olafsson, 2009). V kontekstu inoviranja je sloyd skozi ročno delo ter s podpiranjem spretnosti iskanja in oblikovanja idej (ideation) ponujal natančno strukturiran sistem (prav tam).

Prednosti in izzivi

V IE učenci in učenke prepoznavajo potrebe, ki so pomembne zanje in ki delujejo z namenom njihovega uresničevanja. Kot podlago za razumevanje sveta uporabljajo svojo osebno socialno zgodovino in življenjske izkušnje (Gunnarsdóttir, 2013). Ob tem za proizvajanje novega znanja, pomembnega za njih same ali za sam svet, uporabljajo svoje znanje in spretnosti, ki jih pridobijo in tudi uporabljajo v svojem okolju (prav tam). IE se osredinja na konceptualno delo učencev in učenk, s tem ko ti raziskujejo potrebe in probleme svojega okolja, proizvajajo primerne rešitve oziroma uporabijo in razvijajo že obstoječe rešitve (Thorsteinsson in Denton, 2003). IE gradi na prepričanju, da je vsakdo ustvarjalen, teorija inovativnega dela pa poudarja učenčevo uporabo lastnih ustvarjalnih moči z namenom vplivanja na lastno okolje. Inovativno delo skuša spodbuditi ta vidik otrokovega značaja in s tem krepi stabilnost prihodnjih družb (Thorsteinsson, 2012).

Edukacija za inovacije je bila uspešno uporabljena kot strategija za izboljševanje učenčevega razumevanja tehnologije in znanosti; učenci in učenke raziskujejo lastno okolje ter oblikujejo predmete in tehnologije, namesto da bi se samo učili o tehnologiji ali znanosti. Vsako leto učenci in učenke v okvirih pouka IE razvijejo številne nagrajene ideje, pri čemer nekateri osvajajo nagrade na letnih inovacijskih tekmovanjih. Veliko uporabnih idej za reševanje vsakdanjih problemov in izzivov nastaja prav pri teh učnih urah. Primer tega je ideja, ki sta jo predstavili dve mladi dekleti v Gnúpverjaskóli na jugu Islandije, ki sta iznašli rešitev za težave učencev in učenk, ki morajo dolgo časa držati dvignjeno roko, ko čakajo na pomoč učitelja. Oblikovali sta preprost artefakt, ki sta ga poimenovali Hand-e (slika 1), ki se lahko razstavi in prenaša v šolski torbi. Ko učenec ali učenka potrebuje pomoč učitelja, na mizi sestavi Hand-e ter ga pospravi, ko prejme pomoč.

Izbor idej, ki so vsako leto poslane na tekmovanje mladih izumiteljev, kaže raznolikost pristopov, ki skušajo življenje narediti lažje, bolj zabavno, oziroma pristopov, ki skušajo ljudem pomagati pri delu ali v življenju. Tovrstne ideje kažejo, da otroci zmorejo prevzeti odgovornost in se prek svojega dela v okviru EI konstruktivno odzvati na izzive. Nekateri izmed primerov, ki poudarjajo raznolikost predstavljenih idej ter naraščajoč občutek odgovornosti, so: mobilna aplikacija, ki pokaže, ali je prehranski produkt zdrav; naprava za zbiranje plastike iz morja; namizna igra za pomoč učencem pri učenju branja; aplikacija za organizacijo in dokumentacijo časa, preživetega z družino; naprava za zbiranje odvečne kondenzacije v hišah ter plastenka za večkratno uporabo, ki se jo uporabi pri nakupu gaziranih pijač (ideje, pridobljene iz YIC 2018).

Pedagogiko EI opisujejo kot emancipatorno pedagogiko (Jónsdóttir, 2011; Jónsdóttir in Gunnarsdóttir, 2017), v okviru katere ima učenec pomembno mero svobode, učitelj pa je pogosto v vlogi tistega, ki podpira, in ne toliko v vlogi specialista. EI zahteva miselno naravnanost socialno-konstruktivističnega izobraževalca (Gunnarsdóttir, 2013), nekateri učitelji pa se bojijo izgube nadzora nad obravnavanjem snovi ter razrednim upravljanjem, kar se pogosto imenuje tesnoba kaosa (chaos angst) (Jónsdóttir, 2011; Jónsdóttir in Gunnarsdóttir, 2017). EI zahteva pripravljenost na fleksibilnost in sprejemanje neke ravni nepredvidljivosti, ne da bi ob tem izgubili strukturo in stabilnost, to pa so napetosti, s katerimi se učitelji morajo pomiriti, kar pa je zanje lahko zahtevno (Jónsdóttir in Gunnarsdóttir, 2017).

Podobnost z drugimi pristopi

Islandska edukacija za inovacije je bila vzpostavljena kot odgovor na poziv učiteljev ter sfer dela in industrije. V nadaljevanju, v obdobju razvoja kurikuluma, so učitelji osnovnih šol oblikovali metode poučevanja, ki so temeljile na njihovih izkušnjah s poučevanjem EI najprej v obliki dejavnosti po pouku, pozneje pa kot medpredmetnih dejavnosti v okvirih rednega pouka. Razvoj so podpirale izkušnje islandskih izumiteljev, tehnikov in oblikovalcev, ki razumejo vrednost razvijanja pedagoškega modela v podporo splošni edukaciji z namenom razvijanja ustvarjalnosti in podjetnostnega duha pri učenkah in učencih.

V raziskovalnih projektih o EI sta R. Gunnarsdóttir (2001) in Thorsteinsson (2012) raziskala, kako so se prek socialnih dejavnosti med iskanjem in oblikovanjem idej oziroma ideacije učenci in učenke učili pri pouku EI. Oba sta podobno ugotovila, da je paradigma EI povezana s socialnim konstruktivizmom (Edwards, 2001), ki ga podpirajo dela Deweyja, Piageta, in Vigotskega (Thorsteinsson and Denton, 2008). Hipoteza je bila osnovana na podlagi teorije, da je novo znanje aktiven produkt učenca, ki poveže obstoječe znanje z novimi informacijami in zaznavami. Socialni konstruktivisti preučujejo, kako ljudje uporabljajo socialne dejavnosti za spreminjanje lastnih pogojev obstoja in svoje samopodobe (Shotter, 1993) ter posledično postanejo aktivni udeleženci v kulturi, ki jih obkroža v šoli in zunaj nje (Edwards, 2001).

Na podlagi dela R. Gunnarsdóttir (2001) in njenega opisa procesa inoviranja, ki je na delu pri EI, je Thorsteinsson (2012) predlagal začetni model EI (Thorsteinsson in Denton, 2003), kar prikazuje spodnje slika.

Model prikazuje način, na katerega učenci delujejo skozi procese inoviranja pri pouku EI, in je osnovan na seriji korakov, razmerij in ponovitev. Učenci uporabljajo spretnosti ideacije na vseh ravneh in se skozi proces inoviranja učijo znotraj celotnega pedagoškega okvira EI (The Ministry of Education, 1999; 2007), ki ga upravlja učitelj (Thorsteinsson in Denton, 2003). Stopnje procesa inoviranja so naslednje:

1. Prepoznavanje potreb.

2. Zbiranje in soočanje idej (brainstorming).

3. Ustvarjanje in izbiranje začetnih rešitev.

4. Risanje oziroma modeliranje koncepta z namenom razvoja tehnične rešitve.

5. Ob risanju tudi ustvarjanje opisa rešitve.

6. Predstavitev.

Učenke in učenci se skozi EI-proces inoviranja prebijajo s ponavljanjem, pri čemer osrednjo usmeritev predstavlja pot od »iskanja potreb« do »predstavitve rešitev«. Inoviranje je povezano z uporabnostjo idej in/ali z načinom njihove implementacije kot rešitve za številne težave, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Da bi našli rešitve za prepoznane težave ali priložnosti, si učenci in učenke skozi EI prisvajajo znanje in informacije iz različnih virov, kar zrcali območje bližnjega razvoja po Vigotskem (1978). Ko učenci in učenke sodelujejo v procesu inoviranja, postanejo očitne vrzeli v njihovem znanju, zato ugotovijo, da je za dokončanje specifičnega procesa inoviranja nujno preizprašati in pridobiti novo znanje: ta proces je ključen za posledično razvijanje predmetnega znanja. Ko učenci in učenke pridobivajo koristne izkušnje in znanje prek svojega dela ideacije, lahko te uporabijo v novih kontekstih, pri čemer uporabljajo različne vire, da bi našli rešitve za težave ali prepoznane priložnosti (Gunnarsdóttir, 2013).

Javni odziv: možnosti inovacijske trajnosti

Čeprav je EI del obveznega kurikuluma na Islandiji od leta 1999, trenutno še ni splošno sprejeta kot samostojen šolski predmet (Jónsdóttir in Gunnarsdóttir, 2017). V določeni meri je to razumljivo, saj lahko EI opredelimo in razumemo na različne načine. Lahko jo razumemo kot metodo ali pristop, metodologijo, področje učenja ali specifičen predmet. Kar zadeva edukacijo podjetnosti na Islandiji, je bila EI prepoznana kot njen pomemben vidik, zato se nanjo pogosto sklicujemo kot na inovacijsko in podjetnostno edukacijo, pri čemer je poudarek v zgodnjih letih predvsem na ustvarjalnosti, z višjo starostjo učencev in učenk pa se giblje k podjetnosti oziroma dejavnosti (slika 3) (Jónsdóttir in Macdonald, 2013). Splošno stališče je, da EI predstavlja pozitiven prispevek šolskemu delu, ne predstavlja pa nujnosti za naslednjo generacijo. To področje terja dodatno raziskovanje, ki bi tak sklep lahko potrdilo ali zavrglo.

Med letoma 2011 in 2014 so bili na Islandiji uvedeni novi kurikulumi za obvezno izobraževanje. Ti EI niso začrtali kot predmeta, so pa elementi in pristopi EI očitni v kurikulumu številnih predmetov, npr. oblikovanje, obrtništvo in informacijska tehnologija. Elementi EI so najizraziteje prisotni v naravoslovnem kurikulumu, v katerem so prisotne neposredne povezave s procesom inoviranja in EI. Nov splošen kurikulum poudarja integrativno in holistično mišljenje, pri čemer šolam nalaga naslavljanje šestih pomembnih tem (stebrov). To so: pismenost, trajnost, demokratičnost, enakost, zdravje ter dobrobit in ustvarjalnost (Ministry of Education, Science and Culture, 2011, str. 25). Te teme so ob integrativnem mišljenju in organizaciji v veliki meri tudi etos EI.

Vsakoletno tekmovanje mladih izumiteljev (YIC) se na Islandiji odvija že od leta 1992 in na veliko načinov predstavlja obraz EI, ki zahteva pozornost in zanimanje za področje. YIC je odprt za učence in učenke osnovnih šol; šole spodbuja k različnim načinom uporabe EI. Tekmovanje podpirajo ministrstvo za izobraževanje, ministrstvo za socialo in urad predsednika vlade pa tudi Islandska univerza, Univerza v Reykjaviku ter Islandski center za inovacije. Predsednik Islandije je ambasador tekmovanja in podeljuje nagrade za odlično oblikovanje in izume. Pred slovesnostjo podeljevanja nagrad potekajo dvodnevne delavnice za sodelujoče učenke in učence, ki jih podpirajo odrasli, učitelji oziroma podjetja in ki jim pomagajo pri pripravi njihove ideje za razstavo med slovesnostjo podeljevanja nagrad. Mediji so tekmovanje opisali kot pomemben nacionalen dogodek, ki spodbuja podjetnost in tudi inovativnost pri mladih.

EI je v islandskem šolskem sistemu še vedno obroben predmet, vendar pa se zdi, da spremembe v smeri sodobne edukacije v 21. stoletju podpirajo vrste edukacije, ki je inovativni edukaciji inherentna. Avtorji islandske edukacijske organe zato pozivajo k oblikovanju politik, ki bodo zagotovile kontinuiteto in razvoj inovacijske edukacije.

Literatura

Edwards, A. (2001). Researching pedagogy: a sociocultural agenda. Pedagogy, Culture and Society, 9(2), 161–186.

Gunnarsdóttir, R. (2001). Innovation Education: Defining the Phenomenon. Unpublished doctoral thesis. Leeds: University of Leeds.

Gunnarsdóttir, R. (2013). Innovation education: Defining the phenomenon. In L. Shavininia (Ur.), The Routledge international handbook of innovation education (str. 17–28). London: Routledge.

Jónsdóttir, S. R. in Gunnarsdóttir, R. (2017). The road to independence: Emancipatory pedagogy. Rotterdam: Sense.

Jónsdóttir, S. R. in Macdonald, A. (2013). Settings and pedagogy in innovation education. In L. V. Shavinina (Ur.), The Routledge international handbook of innovation education (str. 273–287). London: Routledge.

Jónsdóttir, S. R. (2011). The location of innovation education in Icelandic compulsory schools. Reykjavík: University of Iceland.

Shotter, J. (1993). Cultural Politics of Everyday Life. Buckingham: Open University Press.

The Icelandic Ministry of Education. (2011). The Icelandic National Curriculum.

The Icelandic Ministry of Education. (1999). The Icelandic National Curriculum.

The Icelandic Ministry of Education. (2007). The Icelandic National Curriculum.

Thorsteinsson, G. in Denton, H. (2003). The Development of Innovation Education in Iceland: a Pathway to Modern Pedagogy and Potential Value in the UK. The Data Journal, 8(3), 172–179.

Thorsteinsson, G. in Denton, H. G. (2008). Developing an understanding of the pedagogy of using a Virtual Reality Learning Environment (VRLE) to support Innovation Education (IE) in Iceland: a literature survey. Design and Technology Education: An International Journal, 13( 2), 15–26

Thorsteinsson, G. in Olafsson, B. (2009). Design and Craft Education in Iceland, Pedagogical Background and Development: A literature review. Design and Technology Education: An International Journal, 14(2), str. 10–24.

Thorsteinsson, G. (2012). Innovation Education to Improve Social Responsibility through General Education. Tiltai, Bridges-Brucken, 4(61), (str. 71–78). Klaipeda: Klaipeda University.

Vygotsky, L. S. (1978). Mind in Society: The Development of Higher Psychological Processes. Cambridge, MA: Harvard University Press.

---