»PROJEKT ČLOVEK«: KLJUČNA NAČELA PRI UVAJANJU INOVATIVNIH SOCIALNOZDRAVSTVENIH PROGRAMOV NA PODROČJU POMOČI ZASVOJENIM Z DROGAMI

DR. BOGDAN POLAJNER, UNIV. DIPL. PSIH. – USTANOVITELJ IN VODJA PROGRAMA PROJEKT ČLOVEK

Program »Projekt Človek« smo v Sloveniji začeli uvajati postopoma od leta 1993 naprej in že skoraj tri desetletja predstavlja največji slovenski nevladni strokovni visokopražni program za zasvojene z drogami. Prispevek osvetljuje nekatera ključna načela in izkušnje, na katerih je temeljila uspešna vzpostavitev tega programa. Ta načela lahko še danes predstavljajo vodila za uspešno vzpostavljanje inovativnih socialnozdravstvenih programov, in to ne le na področju zasvojenosti.

Tudi v slovenskem okolju je znaten porast zlorab prepovedanih drog sovpadal z liberalnimi družbenimi spremembami, ki so v Sloveniji potekale v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zniževanje državnega nadzora, porast blaginje, liberalizacija trga, prost pretok blaga in ljudi … niso prinesli le želenih, ampak tudi nekatere nezaželene posledice – vključno s porastom zlorab drog in zasvojenosti.

Problematika zasvojenosti na Slovenskem sicer ni nov pojav, vendar je bila pred osamosvojitvijo vezana predvsem na alkoholizem. V Sloveniji so zato v preteklosti razvijali predvsem oblike pomoči za alkoholike in njihove svojce, npr. oddelke za alkoholizem v okviru psihiatričnih klinik, številne klube za zdravljene alkoholike in njihove družine v okviru javne sociale ter druge oblike pomoči (Ramovš, 1983).

Devetdeseta leta pa prinesejo številne nove droge, zlasti prepovedane. Tudi med mladimi je bilo t. i. »eksperimentiranje« z drogami takrat moderno, zato je sledil skokovit porast zasvojenih z drogami. K temu pojavu smo v Sloveniji najprej pristopili s tem, kar smo že imeli: mlade zasvojence z drogami smo vključevali na oddelke za zdravljenje alkoholikov, občasno celo na oddelke za psihotične bolnike. Ker nič od tega ni dalo trajnih rezultatov, smo bili kmalu prisiljeni odstopiti od načela, da je zasvojenost en in isti pojav, zato pri zdravljenju ni bistveno, ali gre za alkoholizem, »narkomanijo« (kot smo takrat pogosto rekli) ali za kakšno tretjo obliko zasvojenosti.

Neuspešno obravnavanje zasvojencev z drogami v okviru programov za alkoholike nas je pripeljalo do (prvega) ključnega spoznanja: fenomen zasvojenosti je v jedru sicer lahko en in isti, a je za uspešno preventivo, zdravljenje in za rehabilitacijo treba upoštevati specifike glede na zunanji simptom. Zasvojenost z alkoholom torej le ni povsem isto kot zasvojenost z drogami, ne povsem isto kot zasvojenost s tobakom itn. Razviti je bilo treba povsem nove pristope na področju drog.

S to spremembo miselnosti so se odprla vrata za vzpostavljanje in družbeno podporo različnih preventivnih, terapevtskih in rehabilitacijskih programov na področju zlorab drog. Predvsem na področju civilne sfere se je pokazal izjemen porast tovrstnih programov in ustanov: od samo dveh nevladnih ustanov, delujočih na »področju drog« v začetku devetdesetih let, ob koncu tistega desetletja zaznavamo že okoli 30 tovrstnih nevladnih programov. Tudi v Sloveniji se je pokazalo, da se na nove družbene probleme ljudje najprej odzivajo s samopomočjo, javni sektor pa se zaradi visoke normiranosti pogosto odziva (pre)počasi. Oblikovalo se je (drugo) ključno spoznanje: za dobro odzivnost na nove pojave socialnozdravstvenih problemov je najbolje pripravljena družba, ki ima dobro razvit javni in civilni sektor.

Tako smo v Sloveniji po zgledu zahodnih družb postopoma razvili večino ključnih področij za uspešen družbeni spoprijem z zlorabo drog: preventivo, zdravljenje, psihoterapijo, socialno rehabilitacijo, reintegracijo, samopomoč, raziskovanje, epidemiologijo ter še nekaj drugih oblik. Represivne dejavnosti smo – tudi na tem področju – poznali že prej. Oblikovali smo nacionalni program in pri tem upoštevali (tretje) ključno načelo: s fenomenom zlorab drog in zasvojenosti se je treba spoprijeti celostno, medsektorsko, interdisciplinarno in komplementarno. Ali drugače: če zlorabo drog razumemo samo kot zdravstveni, samo socialni, samo kriminološki problem, ne bomo uspešni.

Celostni pristop je nudil podlago za vzpostavljanje zelo različnih programov, namenjenih zelo raznolikim populacijam uživalcev drog. Čim bolj smo želeli uveljaviti (četrto) načelo, povzeto v temelju medicinske etike, tj. »najprej: ne škoduj«. Zato npr. za osnovnošolce, ki jih droge še ne zanimajo, primarne preventive nismo želeli reducirati samo na »izobraževanje o drogah«, ampak smo jim nudili tudi treninge socialnih veščin; podobno nismo želeli skrčiti usmerjene preventive za mladostnike, ki že eksperimentirajo z alkoholom in drogami, samo na testiranje drog in delitev kondomov (Ramovš in Ramovš, 2007). Četrto načelo smo skušali čim bolj uporabiti tudi pri terapiji, npr. spolno zlorabljenim mladostnicam, nezaposlenim in z nedokončanim šolanjem, stanujočim pri očimih – alkoholikih, nismo želeli »zdravljenja« reducirati zgolj na pitje metadona ali drugih legaliziranih nadomestkov za droge (saj bi jih tako lahko le še okrepili v vlogi pasivnih spolnih žrtev), ampak smo za njih vzpostavljali tudi stanovanjske terapevtske in socialno-rehabilitacijske oblike pomoči.

Etika se je v tem procesu izkazala kot neločljivo povezana z znanjem. V devetdesetih letih smo se vsi vodje ključnih programov intenzivno izobraževali tudi v tujini, kar brez znatne nacionalne in tuje pomoči ne bi bilo mogoče. Izkazalo se je namreč, da smo imeli vsi ključni strokovnjaki – zdravniki, psihologi, socialni delavci … – samo parcialno in zato nezadostno znanje. Čudili smo se neverjetnim podatkom, da prejmejo zdravniki v okviru štiriletne specializacije iz psihiatrije samo okoli 11 ur adiktoloških vsebin, pa še te ure so v veliki meri zapravljene za izobraževanje »o drogah« (Milčinski, 1986) – saj tudi alkoholiku ne bomo znali pomagati, čeprav morda vemo skoraj vse o pivu, vinu in o žganju … Da bi nadomestili te strahotne vrzeli v znanju, smo se udeleževali mnogih izobraževanj, specializacij in treningov, zlasti v okviru EU in Sveta Evrope (Andersen, 1996). Žal pa moramo priznati, da nam še po 25 letih razvoja ni uspelo vzpostaviti kolikor toliko celostnega študija adiktologije na kateri izmed slovenskih univerz ter s tem v polnosti realizirati (petega) načela: celostni študij adiktologije je ključni pogoj za uspešen spoprijem z zasvojenostmi.

Adiktološka izobrazba nudi odgovor na vprašanje, »kaj in kako naj delamo«, ne nudi pa odgovora na vprašanje, »s čim naj delamo«. Stroka in prostovoljci kljub znanju in pridnosti ne morejo uspeti, če jim manjkajo »orodja« za uspešno preventivo, terapijo, rehabilitacijo (…). Resorna ministrstva so si zato prizadevala za znatno večji proračunski delež v te namene, saj so morala poskrbeti za to, kar nikoli prej ni bilo v njihovi skrbi: sredstva za materialne in obratovalne stroške ter za investicije (objekti, prilagojena vozila …) za potrebe civilne sfere. V prvih letih tovrstnega razvoja je večje breme prevzelo Ministrstvo za delo – Direktorat za socialno varstvo, ki še zdaj skrbi za sofinanciranje večine nevladnega sektorja na področju zasvojenosti in druge socialnovarstvene problematike. Pri pridobivanju resne finančne podpore resornih ministrstev pa seveda ni šlo zmeraj gladko. Zgolj strokovno utemeljevanje potreb po finančnih in materialnih sredstvih ne bi zadoščalo, če stroki ne bi pomagali tudi mediji. Eden izmed ministrov je korektno priznal, da se je o sofinanciranju nekega ključnega nevladnega programa pravzaprav odločilo na tiskovni konferenci: ker se je je udeležilo nad 30 novinarjev iz vseh ključnih medijskih hiš, se ni bilo mogoče zoperstaviti pozitivnemu medijskemu pritisku. Ta izkušnja tvori (šesto) ključno spoznanje: podpora medijev je ključna za uspešno vzpostavljanje pomembnejših in obsežnejših inovativnih programov. Medije potrebujejo tudi ministrstva – ministrstvo, ki bi za neko javnosti premalo znano problematiko namenilo znatna sredstva, bi mediji lahko »zmleli« (…).

Pogoji za delo omogočajo implementacijo vizije določenega programa. Vizija je ključna, a pri tem vseeno nima smisla ponovno odkrivati tople vode. Dobri strokovnjaki bodo sledili (sedmemu) ključnemu načelu: zgleduj se po primerih dobrih (tujih) praks. Na področju visokopražnih (v abstinenco usmerjenih) programov smo se v Društvu »Projekt Človek« zgledovali po rimskem programu »Progetto Uomo« (Melle, 1993; Picchi, 1990, 1995), deloma pa tudi po nizozemskih in belgijskih visokopražnih programih (Kooyman, 1993). Iz vseh teh zgledov je nastal deloma originalen slovenski program »Projekt Človek«, ki je v tistem obdobju predstavljal ključen inovativni socialnozdravstveni program za zasvojence in njihove družine v slovenskem okolju (Polajner, 1998).

Pri prenosu dobrih tujih praks v domače okolje pa seveda ne gre za preprosto »fotokopiranje«. Slediti moramo (osmemu) načelu: dober tuj program je vedno potrebno inkulturirati in prilagoditi lokalnim razmeram, tako da tudi v novem okolju dosega (vsaj) iste dobre rezultate, kot jih dosega v svojem izvornem okolju. Včasih to zahteva znatne strukturne in strokovne spremembe. Pravzaprav skoraj vsi strokovni visokopražni programi v Evropi izhajajo iz ameriškega originala, imenovanega Day Top. Zadnjega se v petih desetletjih večkrat nadgrajevali in prilagajali. Npr. v času ekonomske blaginje je bilo v ZDA po uspešno končanem stanovanjskem programu »komune« zlahka pridobiti službo in si zagotoviti finančno varnost – v Evropi pa ni bilo tako, zato so programe terapevtskih skupnosti nadgradili s stanovanjskimi reintegracijskimi centri, kjer stabilnim abstinentom po končani terapiji pomagajo pri pridobivanju zaposlitve in ureditvi nastanitve v »zunanji« družbi.

Glede inkulturacije in prilagoditev visokopražnih evropskih programov je danes žal opaziti zastoj. Potem, ko so tovrstni programi mukoma več desetletij vzpostavljali svoje centre in imeli pri uporabnikih sprva celo čakalne vrste, danes zaradi premalo vključenih uporabnikov nekatere centre celo zapirajo, strokovnjake pa odpuščajo. Vzporedno temu pa se žal število zasvojenih oseb ne znižuje, le mladi zasvojenci tovrstnih programov ne prepoznavajo več kot ključnih naslovov, pri katerih bi iskali pomoč. Visokopražni programi so res znatno izgubili stik s časom in z družbenimi spremembami. Kaj pomagajo do potankosti izdelani programi in izkušeni strokovnjaki, če je center prazen? Pomemben preboj v ponovno vzpostavitev stika z zasvojenci, ki bi bili sposobni trajne abstinence, nudi razmeroma nov avstrijski program Gruener Kreis (Zeleni krog). Ta program znatno spreminja klasično strukturo visokopražnih programov, ki je večinoma sestavljena iz treh faz: 1. vključevalne faze; 2. terapevtske skupnosti (od 1- do 3-letni stanovanjski center); 3. reintegracije (stanovanjska in pozneje ambulantna pomoč stabilnim abstinentom).

V nasprotju s klasičnimi programi Gruener Kreis uvaja pomembne inovacije in nudi nov koncept: 1. faza sprejema, vključno z detoksikacijo in zelo kratko terapevtsko skupnostjo (zgolj okoli tri mesece trajajoča faza); 2. faza izobraževanja, v kateri je uporabnik vključen v stanovanjski izobraževalni center (takrat se uporabnik javno priznano izobražuje za enega izmed 11 zelo različnih poklicev); 3. faza tranzicijske zaposlitve, v kateri uporabnik ni več »klient« ustanove Gruener Kreis, ampak s pomočjo državne subvencije postane začasni uslužbenec te ustanove, prejema plačo in hodi v službo, za katero se je pred tem izobrazil; obenem pa obvezno išče zaposlitev v »pravi zunanji« delovni organizaciji – program se uspešno konča, ko tranzicijsko zaposlen delavec Gruener Kreisa dobi službo drugje in se s tem dokončno poslovi od predhodnega »delodajalca«.

Program Gruener Kreis je v primerjavi s klasičnimi visokopražnimi programi uspešnejši najmanj pri šolanju in zaposlitveni reintegraciji uporabnikov: medtem ko pri klasičnih visokopražnih programih nekdanji zasvojenci potencialnemu delodajalcu mučno razlagajo, kaj so počeli prejšnja leta in ali so res ozdravljeni, uporabnik Gruener Kreisa pred potencialnim delodajalcem sploh ne nastopa kot »nekdanji zasvojenec«, ampak kot delavec, ki zgolj išče novega delodajalca. Z navedbo uspešne socialne inovacije programa Gruener Kreis povzemamo še zadnje, (deveto) načelo: inovativen program bo dolgoročno »živ«, če bo zavezan stalnemu posodabljanju in nenehnemu prilagajanju. To načelo poudarja strokovni in upravni realizem, ki se ga – kot je videti – v tem trenutku v Sloveniji še najbolj zaveda Ministrstvo za zdravje, oz. Direktorat za javno zdravje. To ministrstvo namreč pogumno stremi k realni finančni podpori izbranih dobrih programov (namesto pretirani razpršenosti sredstev na preštevilne in medsebojno neusklajene programe), izogiba se nesmiselnim birokratskim obremenitvam strokovnih delavcev (strokovnjak naj se predvsem ukvarja z uporabniki, ne pa z administracijo), zlasti pa se zaveda, da lahko v Sloveniji dobre kadre pridobimo in ohranimo le s korektnimi (in ne s »socialnimi«) plačami. Slednje še toliko bolj velja za področje zasvojenosti, ki je že samo po sebi nadpovprečno zahtevno in bi moralo biti temu ustrezno tudi nagrajevano.

Literatura

Andresen, A. S. (Ur.). (1996). Drug Demand Reduction Staff Training Course for Policy Planners and Practising Professionals from Central and Eastern Europe. Council of Europe.

Kooyman, M. (1993). The Therapeutic Community for Addicts. Amsterdam; Lisse; Berwyn (PA): Swets & Zeitlinger.

Melle, F. (1993). Voglia di famiglia – dopo la droga il dialogo. Soveria Mannelli.

Milčinski, L. (Ur.). (1986). Psihiatrija. Ljubljana: DZS.

Picchi, M. (1990). Vincere la Droga. Piemme.

Picchi, M. (1995). Projekt Človek. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.

Polajner, B. (1998). Vrednote zasvojenih z drogami v okviru psihološke obravnave »Projekt Človek« – doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Ramovš, J. (1983). Boj za življenje družine : zdravljenje alkoholizma in urejanje neskladne družine. Celje: Mohorjeva družba.

Ramovš, J., Ramovš, K. (2007). Pitje mladih. Ljubljana: Inštitut A. Trstenjaka.

Naslovna slika: Društvo projekt Človek