PREPREČEVANJE SAMOMOROV

KRISTIAN WAHLBECK – VODJA RAZVOJA, FINSKO ZDRUŽENJE ZA DUŠEVNO ZDRAVJE

---

Samomor je globalni problem. Na svetu vsako leto približno 800.000 ljudi naredi samomor, poskusov samomora pa je še desetkrat več. Samomor in poskus samomora ima na človeka samega, njegovo družino, prijatelje in na skupnost uničujoče in dolgotrajne učinke.

Na začetku sedemdesetih let se je na Finskem pozornost usmerila na visoko število samomorov pri moških. Na 100.000 prebivalcev je več kot 60 finskih moških, starejših od 14 let, storilo samomor. Leta 1974 je bil zato ustanovljen poseben odbor in oblikovali so nacionalni program prevencije samomorov, ki je bil takrat prvi tovrsten na svetu. Za namene tega projekta so pod vodstvom profesorja Jouka Lönnqvista temeljito raziskali samomore iz leta 1987. Raziskovalci so zbirali podatke o umrlih na podlagi podatkovnih baz zdravstvenih, socialnih storitev in policije ter intervjuvali bližnje umrlih in tudi strokovnjake, ki so sodelovali pri njihovem zdravljenju.

Po obsežnih obravnavah in pripravljalnem delu, v katerega je bilo vključenih veliko ljudi, je bila leta 1992 objavljena nacionalna strategija prevencije samomorov; program se je v obdobju 1992–2002 izvajal v obsežnem sodelovanju med vsemi sektorji administracije, tudi v sodelovanju z obrambnim sektorjem, s šolsko administracijo in z mediji. V programu so poudarjali psihološke in družbene dejavnike v ozadju samomorov, ukrepe na ravni prebivalstva po vsej državi in dejavnike zaščite pred samomorom. Ukrepi so bili usmerjeni k različnim storitvam, vsakdanjemu življenju in h kulturnim razsežnostim samomorov.

Še posebej so poudarili pomen zdravljenja depresije, pomoči tistim, ki so poskusili samomor in podporo bližnjim po samomoru. Regionalne kontaktne osebe so skrbele za implementacijo programa, ki je potekal lokalno v medsebojnem sodelovanju več poklicnih skupin in s preseganjem sektorskih meja. Pri uresničevanju programa so sodelovali z obstoječimi službami in krepili že obstoječe dejavnike. Financiranje programa je sicer omogočilo zaposlitev manjšega nacionalnega koordinacijskega tima, toda program so uresničevali lokalno, znotraj že obstoječih storitev. Celotni stroški programa so tako ostali nizki, skupaj približno 1,6 milijona evrov.

Med programom se je preventivno delo različnih nevladnih organizacij razširilo in po vsej Finski so razvili mrežo kriznih centrov. Danes je na Finskem 22 nizkopražnih kriznih centrov, v katerih je na voljo brezplačna pomoč s pogovorom v različnih kriznih situacijah v življenju. Centri delujejo onstran medicinske paradigme in prevencija samomorov je eden izmed njihovih ciljev.

Učinkovitost in ocena stroškov tega programa sta bili odlični. Med projektom je število samomorov padlo za 15 odstotkov in se po tem pri moških še naprej zmanjševalo. Do leta 2015 se je število samomorov v primerjavi z letom 1990, ki je bilo leto z najvišjim številom samomorov na Finskem, prepolovilo. Danes je število samomorov na Finskem najnižje v zgodovini. V evropski primerjavi Finska po številu samomorov ni več v vrhu, ampak nekje na sredini.

Samomor ni povezan le s težavami v duševnem zdravju, ampak tudi s socialnimi težavami. Na Finskem so samomori pogostejši v skupinah z nižjim socioekonomskim statusom. Vsaj 10 odstotkov razlike v pričakovani življenjski dobi v skupinah z nižjim socioekonomskim statusom lahko razložimo s samomori. Po projektu prevencije samomorov se je v skupinah z nižjim socioekonomskim statusom po letu 2014 število moških, ki so storili samomor ali umrli zaradi nesreč ali nasilja, zmanjšalo hitreje kot v skupinah z višjim socioekonomskim statusom, kar je nekoliko zmanjšalo razlike pri umrljivosti med temi skupinami. Hkrati pa se je tudi poraba alkohola v skupinah z nižjim socioekonomskim statusom zmanjšala.

Socialno izključeni so posebna podskupina znotraj skupin z nižjim socioekonomskim statusom. Socialna izključenost je namreč močno povezana s samomori. Pri mlajših odraslih, ki niso niti zaposleni niti se ne izobražujejo, je umrljivost zaradi samomora skoraj 20- krat višja kot pri drugih mlajših odraslih, zato preprečevanje socialne izključenost prispeva tudi k preprečevanju samomorov.

Hkrati z zmanjšanjem števila samomorov se je povečala uporaba zdravil proti depresiji. Regionalne analize pa vendarle ne kažejo povezave med prodajo antidepresivov in umrljivostjo zaradi samomorov.

Prevencija samomorov je na Finskem še vedno aktualna tema; delo se nadaljuje z omejevanjem dostopa do alkohola in sredstev za samomor, razvijanjem znanja in spretnosti prebivalstva in strokovnjakov ter z odgovornim poročanjem medijev.

Na Finskem je omejevanje dostopa do alkohola še vedno eden izmed osrednjih socialnopolitičnih ukrepov pri preprečevanju samomorov. Omejitev dostopa do strelnega orožja doma bi še posebej zmanjšala impulzivne samomore mladih moških. Tudi prevencija socialne izključenosti in povečevanja socialnih razlik med mladimi prispevajo k zmanjševanju števila samomorov.

Vojna in oboroženi spopadi uničujejo duševno zdravje in nova ciljna skupina za prevencijo samomorov so travmatizirani azilanti in azilantke ter begunci in begunke. Poleg socialne politike je tudi migracijska politika sredstvo prevencije samomorov. Če bi v zakonodajo ponovno uvedli možnost pridobitve začasnega dovoljenja za prebivanje na Finskem, bi s tem veliko ljudem, ki so prejeli negativen odgovor na prošnjo za azil, rešili življenje.

---