PREPOLOVITEV ŠTEVILA PROMETNIH NESREČ S SMRTNIM IZIDOM

PEKKA TARJANNE – MINISTER ZA PROMET 1972–1975

---

Prometna varnost, še posebej varnost cestnega prometa, na Finskem že dolgo časa predstavlja velik problem, čeprav se medijem zdijo letalske nesreče in velike prometne nesreče veliko zanimivejše. Čeprav so določene raziskave že obstajale, pa je vse do 60. let na področjih zakonodaje, informacijskih kampanj in javnih razprav vladalo zatišje.

Šele ko so ob koncu 60. let statistike pokazale, da se situacija slabša in da Finska celo postaja črna pika na evropskem prometnem zemljevidu, so se politiki zbudili in lotili problema. Spomladi 1972 je vlada imenovala Parlamentarni prometni odbor, ki je ustanovil poseben Oddelek za prometno varnost. V tem času se je na Finskem pripetilo okoli 1.200 prometnih nesreč s smrtnim izidom.

In tako se je začelo – ne zaradi neke konkretne prometne nesreče, ne zaradi posebej zagretega državnega uradnika ali karierno naravnanega politika, celo zaradi novoletnega govora predsednika Kekonnena ne. Prispevali so vsi, najboljša pa sta bilo pozitivno vzdušje in duh sodelovanja znotraj Oddelka za prometno varnost. Ponosen sem, da sem lahko sodeloval v tem procesu, ki je rešil na tisoče življenj ter prihranil veliko skrbi, žalosti, bolečin in izdatkov.

Naš prvi dosežek predstavlja splošna omejitev hitrosti za vsako vrsto cest posebej. Še vedno se spomnim, kako je predsednik Osrednje unije kmetovalcev in lastnikov gozdov privihral v mojo pisarno, kričeč, kako bodo Helsinki ostali brez svežega mleka, če bo moj predlog sprejet. Po vsem Finskem se za zajtrk še vedno pije sveže mleko, a prehitri vozniki so svojo nepazljivost morali ubrzdati.

Splošna omejitev hitrosti je bila sprejeta deloma zaradi prve naftne krize, a naš predlog o obveznem varnostnem pasu je povzročil še večje razburjenje. Kljub izjemno prepričljivim mednarodnim podatkom je pri vseh strankah v parlamentu naletel na ostro nasprotovanje. Nekateri posamezniki so dejansko želeli, da se me zaradi mojih »protiliberalnih« nagnjenj postavi pred Visoko sodišče za razrešitve. Nazadnje sem nasprotnike povabil v bolnišnico, da bi si skupaj ogledali številne hude poškodbe pacientov, ki si varnostnega pasu niso pripeli. Obisk je bil uspešen in zakon je bil v parlamentu sprejet z jasno večino.

Število žrtev prometnih nesreč je hitro padlo – v veliki meri zaradi naslednjih sedmih ukrepov:

1. Vpeljava splošnih omejitev hitrosti (to je bil najpomembnejši ukrep).

2. Obvezna uporaba varnostnega pasu, sprva na sprednjih sedežih vozil.

3. Obvezna uporaba varnostne čelade za motoriste (da se je ta ukrep uveljavil tudi za mopediste je trajalo naslednjih 10 let).

4. Obnovitev prehodov za pešce.

5. Ureditev okoli 600 km kolesarskih stez v urbanih središčih in umestitev različnih oblik prometa v ločene pasove.

6. Ureditev prometnega okolja v mestih. Vedeli smo, da je možnost nesreč v slabo načrtovanih mestnih središčih desetkrat večja kot v dobro načrtovanem okolju.

7. Pospešitev obnove železniških prehodov.

Razmišljanje se je spremenilo. Če se je prej razloge za prometne nesreče v prvi vrsti iskalo pri ljudeh in njihovih značajih ter poleg tega tudi v stanju vozil, je zdaj prevladalo mnenje, da je poglavitni razlog zanje samo prometno okolje. Veliko pozornosti smo tako namenili prenovitvi prometnega okolja, hkrati pa smo za nesreče prenehali kriviti posamezne voznike, kolesarje ali pešce.

Razprava je bila obširna in je naslavljala vlogo šol, splošne informacijske kampanje, stanje vozil, slabšanje stanja cestnega omrežja, utrujene in pijane voznike.

Javna razprava je bila zavzeta, vpeljani ukrepi pa so začeli kazati dosežke, kar je samo še povečalo zagon. Presenetljivo hitro – v obdobju približno petih let – se je število prometnih nesreč s smrtnim izidom zmanjšalo s 1.200 na 600, toda zanimanje za prometno varnost je upadalo in številke so kmalu začele ponovno rasti. Potrebovali smo več let, preden se je projekt zaokrožil in preden so politiki, mediji in državljani doumeli, da je nekaj treba storiti.

Prvotni ukrepi so se ponovili: spet smo ustanovili Parlamentarni prometni odbor, podrobneje razpravljali o več različnih varnostnih ukrepih, vpeljali pa smo nove in stare ideje. Prav nič ni bilo presenetljivo, da stare resnice še vedno veljajo, in število smrtnih žrtev se je v naslednjih letih ponovno začelo zmanjševati. Stanje se je od takrat stabiliziralo, čeprav se je v istem času obseg prometa povečal za trikrat. Leta 2016 je v prometnih nesrečah umrlo 240 ljudi.

---