O DEKONTRAMINACIJI, ALI KAKO IZ »LEZBIJKE NA KOLE« NASTANE »PRED LEZBIJKE NA KOLENA«

NINA PERGER

---

Grafiti so medij izražanja, ki si največkrat in z redkimi izjemi – slednje pozna tudi Ljubljana – vzame prostor tam, kjer mu ne pripada. Kot taki so najpogosteje percipirani kot še en znak in potrditev mladostniškega vandalizma, s tem pa tudi dokaz temu, da političnosti mladih, skupaj z njihovimi neredko preslišanimi zahtevami, vendarle ni treba jemati resno, še posebej pa ne takrat, ko so njihove zahteve in interesi takšnega značaja, ki destabilizira samoumevnost vsakdana z namenom njegove rekonfiguracije v smeri večje enakosti in raznolikosti. Kot družbena skupina so mladi že tako ambivalentno konstituirani, s tem ko se jim na eni strani pripisuje odgovornost za prihodnost sveta in ko se jih skorajda romanticizira v momentu, ko se sicer več-generacijska odgovornost za svet, v katerem in ki ga živimo, prenaša nanje – na mladih svet stoji -, na drugi strani pa se jih konstituira kot v relaciji z javnim in političnim neodgovorne akterke_je, kot politično apatične subjekte, usidrane v zasebnem in odcepljene od političnega. Stene in ulice nam v povezavi s slednjim kažejo drugačno sliko in namigujejo na to, da primarni problem mladih ni njihova apolitičnost sama po sebi, temveč zaprtost institucionalnega političnega, ki v mladih s težavami prepoznava legitimne sogovorke_ce.

Tozadevno lahko grafite obravnavamo tudi kot medij političnega izražanja, ki je primarno orodje ekspresije sloganov, kratkih in udarnih zapisov in street arta, katerih vsebina kot vidno konstituira to, kar je nevidno in zabrisano oziroma vzpostavljeno kot manj legitimno, celo nelegitimno, v obstoječih samoumevnostih in družbenih razmerij moči. V zadnjih letih je kot medij tovrstnega izražanja sicer apropriiran s strani tistih posameznic_kov in skupin, katerih interesi in zahteve po ohranitvi obstoječega družbenega reda, skupaj z njihovimi neenakostmi, so neredko v večji meri že eksplicitno formulirani in zastopani tudi v institucionalnih dimenzijah družbenega življenja (Velikonja, 2013). Grafiti torej, nepresenetljivo, nastopajo v dvojni vlogi. Tako kot po eni strani predstavljajo medij marginaliziranih družbenih skupin in posameznic_kov, ki jim pripadajo in ki skozi pozive k emancipaciji slednjo že izrisujejo po stenah; po drugi strani predstavljajo medij tudi tistih grafitarskih potez in intervenc, ki odsevajo v vsakdanjem življenju že prevladujoče izključujoče in diskriminirajoče diskurze.

Ravno ta dvojnost je tista, na ozadju katere se je leta 2012 vzpostavila ideja o projektu Dekontraminaciji, katerega izhodišče je predpostavka, da lahko skozi dogajanja na stenah, skozi konfrontiranja, preigravanja in izigravanja, razbiramo aktualna družbena dogajanja in dinamike razmerij moči med različnimi družbenimi skupinami. Izhaja iz predpostavke, da družbeni konflikti najdejo svoje raznolike izrise ne le na ulicah, temveč tudi na njihovih stenah. Na tem ozadju je bil tekom projekta s pomočjo Google Maps vzpostavljen spletni zemljevid, s pomočjo katerega so se spremljali tako sovražni in diskriminatorni govor v grafitih in street artu kot tudi emancipacijski govor ter njuni trki, razvidni skozi mnogotere predelave in besedna preigravanja. Spletni zemljevid s približno 250 točnimi lokacijami in fotografijami grafitov je omogočil spremljanje sovražnega govora ulice, ki je skozi prizmo ‘vandalizma’ neredko razvrednoten kot nepomenljiv, čeprav potrjuje in utrjuje javni prostor kot pripadajoč zgolj določenim družbenim skupinam (moškim, heteroseksualnim osebam, slovenskim državljanom_kam ipd.). Zemljevid, ki je po nekaj letih delovanja začel dobivati mednarodne razsežnosti, je s sledenjem grafitarskim sovražnim in diskriminirajočim potezam skušal opozarjati na razširjenost sovražnega govora, s tem pa tudi na to, da so javni prostori pravzaprav prostori, v katerem so le privilegirane družbene skupine tiste, ki se v njem lahko počutijo domače, saj sami prostori nosijo njihove odtise in so njim in zanje prilagojeni (Ahmed, 2006).

Obenem je s sledenjem ‘grafitarskim bojem’, s sledenjem trkom med sovražnimi in emancipacijskimi intervencami, izpostavljal ne-totalni značaj sovražnega govora: slednji je namreč vedno ranljiv in odprt za izzivanja, konfrontacije in nevtralizacije. Ravno zaradi te dimenzije projekt nosi ime dekontraminacija, ki je sestavljeno iz dekontaminacije sovražnega govora, njegove nevtralizacije, ki poteka skozi ustvarjanje kontra- in alternativnih naracij ali na ravni samostojnih grafitov ali na ravni grafitov, ki z minimalnimi besednimi preigravanji izničijo poprejšnji sovražni grafit, ga popišejo in iz njega ustvarjajo emancipatorni govor, torej iz tistih naracij, ki sovražnemu govoru nasprotujejo, mu kontrirajo. Kot primer tovrstnih izigravanj in nevtralizacij sovražnega govora ter njegove transformacije v emancipatorni govor lahko navedemo grafit ubi, ubi pedera!, ki je z minimalno intervenco transformiran v ljubi, ljubi pedera!, ali pa mnogotere trke, ki so razvidni v spodnjem prikazu. Prvotni grafit se je glasil 1) Ustavimo LGBT revolucijo!, ki je bil v naslednjem koraku transformiran – ‘dekontraminiran’ – s pristavkom 2) Kar poskusite J , kar je bilo 3) v tretjem koraku prebarvano s sprejem v beli barvi, v 4) četrtem koraku pa je sporočilo Ustavimo LGBT revolucijo! transformirano v Postavimo LGBT revolucijo!.

K samemu beleženju sovražnega in emancipatornega govora ter njunih predelav v spletnem zemljevidu so prispevale_i zainteresirane_i posameznice_ki, ki so lahko informacije o lokaciji grafita ter njegove fotografije posredovale_i po elektronski pošti. Poleg zemljevida, ki je predstavljal eno izmed ključnih aktivnosti projekta, pa so z namenom pridobivanja veščin za ustvarjanje kontra- in alter- naracij bile izvedene tudi praktične delavnice. Na njih so se mlade_i posameznice_ki lahko preizkusile v izdelovanju grafitarskih šablon, v rokovanju s sprejem, predvsem pa v korakih ‘dekontraminiranja’ sovražnega v emancipatorni govor. Okvir praktične delavnice je tako vzpostavil priložnosti ne le za varnejše preizkušanje rokovanja s sprejem, temveč za pridobivanje tega, kar predhodi učinkoviti intervenci v javni prostor, od pridobivanja vednosti in občutljivosti za mnogotere pojavnosti sovražnega in diskriminatornega govora, vključno z njunimi subtilnejšimi oblikami, do praktičnega znanja za oblikovanje emancipatornih naracij v javnih prostorih (de Latour, Perger, Salaj, Tocchi in Viejo Otero, 2017). Projekt, ki je aktivno potekal med leti 2012 in 2015, se v obdobju naraščajoče nestrpnosti in nasilnosti do marginaliziranih družbenih skupin ponovno zaganja, tokrat pod okriljem Društva Parada ponosa.

Ključno sporočilo projekta se tudi tokrat osredinja na to, da sovražni govor, kljub njegovi razsežnosti, ni nekaj, proti čemur se ne moremo boriti oziroma se lahko borimo le s pravnimi sredstvi, temveč da lahko k njegovi ‘dekontraminaciji’ prispevamo vse_i, tudi tako, da na različne načine in z različnimi pripomočki ustvarjamo in pišemo kontra in alternativne naracije, z njimi pa pravzaprav izrisujemo takšno družbo, ki kot tuje ne vzpostavlja in izpostavlja marginalizirane družbene skupine (LGBTIQ+, begunke_ce, migrantke_e ipd.), temveč same pojavnosti družbene izključenosti, diskriminacije in sovražnega govora.

Literatura

Ahmed, S. (2006). Queer phenomenology. Durham: Duke University Press.

de Latour, A., Perger, N., Salaj, R., Tocchi, C., Viejo Otero, P. (2017). We can! Taking Action Against Hate Speech through Counter and Alternative Narratives. Strasbourg: Council of Europe.

Velikonja, M. (2013). Nadaljevanje politike z drugimi sredstvi: Neofašistični grafiti in street art na Slovenskem. Časopis za kritiko znanosti, 251(40), 116-126, 222, 230-231.

---