NORDIJSKO SODELOVANJE

LARSERIK HÄGGMAN – GENERALNI SEKRETAR POHJOLA NORDEN 1998–2011

---

Zgodovina nordijskega sodelovanja sega nazaj k panskandinavskemu gibanju iz 19. stoletja. Na začetku v 60. let 19. stoletja je šlo predvsem za kulturno in intelektualno sodelovanje, na koncu stoletja pa sta se razvili tudi pravno in zakonodajno sodelovanje.

Na začetku 20. stoletja je večina gibanj in organizacij vzpostavljala nordijske odnose in sklepala sodelovanja, po koncu prve svetovne vojne pa je vseh pet nordijskih držav oblikovalo gibanje Norden.

V obdobju med obema svetovnima vojnama so nordijske države začele sodelovanje in razglašena je bila nevtralna nordijska zunanja politika. Moderna oblika nordijskega sodelovanja se je vzpostavila po koncu druge svetovne vojne, čeprav so se nordijske države zatekle k različnim rešitvam v odnosu do varnostnih in obrambnih politik.

Leta 1952 je bil vzpostavljen Nordijski svet (čeprav se Finska zaradi nasprotovanja Sovjetske zveze ni mogla pridružiti do leta 1955). V petdesetih in šestdesetih letih so države vpeljale prosto prehajanje njihovih medsebojnih meja, skupni trg dela in družbeno pogodbo kot podlago za nadaljnjo integracijo.

Značilnost nordijskega sodelovanja, prisotna na skoraj vseh področjih družbe, je neuspeh velikih projektov, ki potrebujejo vladno potrditev, kot sta bili na primer skupna obrambna unija (1940) in ekonomska unija (1960). Po drugi strani pa sodelovanje na tako imenovani osnovni ravni, to se pravi sodelovanje, pri katerem so vključeni oblast in tudi organizacije civilne družbe, sodelovanje, ki zadeva politične stranke in ponuja praktične rešitve koristne za običajne državljane. To sodelovanje navadno postane zgodba o uspehu.

V šestdesetih in sedemdesetih letih so nordijske države razpravljale o predlogu finskega predsednika Urha Kekkonena, da bi regija postala območje brez jedrskega orožja. Ne glede na to, da do vzpostavitve takega območja ni nikoli prišlo, so ti pogovori pripeljali do tesnejših stikov na obrambnem področju in boljšega razumevanja stališč vsake izmed vključenih držav.

Po neuspehu Nordka so se na začetku sedemdesetih let razvile uradne strukture nordijskega sodelovanja. Poleg parlamentarnega Nordijskega sveta se je na vladni ravni vzpostavil ministrski svet s skupnim sekretariatom. Ministri in njihovi vladni uradniki so se začeli redno srečevati. Hkrati je bila vzpostavljena tudi Nordijska investicijska banka. Že v šestdesetih letih pa so se formalizirale regionalne povezave in sodelovanje Nordkalott se je začelo v severnih delih Norveške, Švedske in Finske.

V času po hladni vojni so nordijske države vložile veliko truda v pomoč novorojenim baltskim državam in se posvetile vzpostavljanju številnih vezi, ki segajo prek Baltskega morja. Hkrati se je politika osredinila na evropsko integracijo ter na novo članstvo Finske in Švedske v Evropski uniji.

V zadnjem desetletju se je nordijsko sodelovanje ponovno poglobilo in se zdaj ukvarja predvsem z vprašanji varnosti in globalizacije ter tudi s klasičnimi mednordijskimi zadevami, ki merijo na odstranitev praktičnih težav, s katerimi se spoprijemajo podjetja in državljani.

---