MODEL STIČIŠČ DEMOKRACIJE V SLOVENIJI

MAG. NATAŠA MOJŠKERC – SVETOVALKA V VARNI HIŠI TAMPERE IN DR. SLAVKO GABER – PEF UL

V Sloveniji in drugod po svetu se zastavljajo vprašanja o prihodnosti demokracije. Za Slovenijo je pri tem še posebej zanimivo iskanje rešitve v smeri neposredne demokracije, ki je bila zavrnjena kot neprimerna ob razpadu socialistične Jugoslavije. Čeprav ne zanikamo potenciala neposredne demokracije za morebitno ustrezen model vladanja, pa se ob kratki zgodovini reprezentativne demokracije v Sloveniji in nekaterih še vedno aktualnih primerih tiranije večine za začetek nagibamo k manj radikalnim podvzetjem – k poskusu nadgraditve modela predstavniške demokracije. Zastavljamo si torej vprašanje, na kak način bi bilo mogoče predstavniško demokracijo v Sloveniji nadgraditi tako, da bi bili prebivalci in prebivalke v večji meri in bolj neposredno vključeni v proces demokratičnega sprejemanja odločitev (prim. Gaber in Mojškerc, 2014).

Ideja o potrebnosti ponovnega premisleka obstoječih demokratičnih institucij v Sloveniji se je pojavila leta 2013, po več mesecih protestov, ki se jih je udeležilo približno 200.000 ljudi. Protestniki in protestnice, ki so se poimenovali »Vstajniki«, so protestirali proti vodjem lokalnih skupnosti in tudi proti takratni slovenski vladi ter predvsem njenemu predsedniku Janezu Janši. Protesti so se iz Maribora, kjer je na tisoče ljudi vpilo »Gotovi ste!« ter zaradi nesposobnosti in skorumpiranosti politične elite zahtevalo odstop župana in mestnega sveta, razširili tudi v druga mesta po državi. V Ljubljani so protesti, zatrti s policijsko intervencijo proti nasilnim protestnikom in protestnicam, dobili protivladno dimenzijo. Ljudje pa so vpili: »Vsi ste isti in gotovi ste!«

Sočasno s protesti na ulicah mest so se pojavile številne pobude za ponovni premislek stanja Slovenije po dveh desetletjih neodvisnosti. Ena teh iniciativ je bila Svobodna univerza, v kateri so se najprej zbrali univerzitetni učitelji in učiteljice ter študenti in študentke z namenom protesta proti varčevalnim ukrepom v visokem šolstvu, s katerimi je minister, »odgovoren« za visoko šolstvo, zmanjševal sredstva za javno visoko šolstvo ob hkratnem investiranju v zasebne visokošolske institucije. Kmalu se je v kontekstu raznovrstnih javnih predavanj Svobodne univerze začel tudi razmislek o prihodnosti demokracije in možnostih njene nadgradnje v dobi informacijske tehnologije. Na enem izmed tovrstnih dogodkov je bila podana pobuda za poskus konceptualizacije in strukturiranja predloga modela, ki bi poskušal razširiti obseg demokratične participacije v Sloveniji in omogočil dograditev mehanizmov reprezentativne demokracije. Pri oblikovanju takšnega modela naj bi se zgledovali po sorazmerno razvitih primerih podobne prakse v tujini.

Izhajajoč iz omenjenih intenzivnih razprav v okviru Svobodne univerze, je bil oblikovan predlog modela stičišč demokracije, ki ga predstavljamo tu, avtorja predstavitve pa sva njegovo obširnejšo kontekstualizacijo in konceptualno utemeljitev leta 2014 predstavila v znanstveni reviji Teorija in praksa. Namen takratne predstavitve je bil strokovni javnosti ponuditi v diskusijo in konceptualni preizkus model dograditve reprezentativne demokracije v Sloveniji. Pri razvoju modela in konceptualizaciji njegove predstavitve sva se zgledovala po finskih modelih dobrih praks e-demokracije na lokalni in državni ravni. Finska je na tem področju lahko spodbuden zgled tudi danes. Na ravni države so vzpostavili internetne storitve, kot sta civilna e- -iniciativa in e-debatni forum, na lokalni pa omogočajo rezidenčno e-iniciativo v občinah ter npr. e-forum za sodelovanje v političnem odločanju (Gaber in Mojškerc, 2014). Razvoj številnih e-participativnih sredstev lahko pripišemo finskemu entuziazmu za socialne inovacije in razvoj (Taipale, 2013), ki pomembno prispeva k blaginji finske družbe.

Za razpravo o logiki nastajanja socialnih inovacij se zdi povedno, da smo se pri razvijanju modela stičišč demokracije v Sloveniji lotili vprašanja, kakšna naj bi bila bolj vključevalna ureditev političnega odločanja, ki se ne bi spremenila v tiranijo večine. Pri iskanju odgovora na to vprašanje smo kot produktivno sprejeli tematizacijo demokratične avtonomije, ki poudarja, da je politično dobro oblikovano od ljudi samih ter da je treba oblikovati sistem kolektivnega in reflektivnega odločanja, pri čemer državljani in politiki med seboj sodelujejo (prim. Held, 2008: 260, 271). Held načela demokratične avtonomije strne v nekaj točk: ljudje naj bi uživali enako avtonomijo pri izvajanju svojih individualnih in kolektivnih projektov; delovanje ljudi naj bi bilo varno pred arbitrarnim ali nepravičnim vmešavanjem v legitimni sferi delovanja in ljudje naj bi svobodno sodelovali v procesu razprave o stvareh javnega interesa; načelo avtonomije pa ne pomeni le, da so posamezniki svobodni in enaki, ampak tudi, da večina svojih sklepov ne sme vsiljevati drugim. Pri tem je treba zagotoviti tudi institucionalne opore za zaščito položaja posameznic/posameznikov ali manjšin. Za inkluzivno demokracijo pa je nadalje ključno, da se prav v primeru skupin žensk, manjšin, domorodcev, homoseksualno usmerjenih in raznih etničnih skupin, katerih glasovi so običajno utišani, naravo njihovih zahtev sliši, preizpraša in njihova generalizacija preizkusi (prim. Held, 2008: 259–289).

Finski primeri e-participacije pri političnem premisleku in odločanju so pokazali, da je z ustrezno regulacijo mogoče zagotoviti večjo mero neposredne participacije prebivalcev in prebivalk v procesu sprejemanja političnih odločitev, ne da bi pri tem tvegali tiranijo večine ali ogrozili načela demokratične avtonomije. Regulacijo zagotavlja finsko ministrstvo za pravosodje, ki zagotavlja storitev e-participacije in je odgovorno za presojo npr. legalnosti in legitimnosti državljanskih in rezidenčnih e-iniciativ ter debatnih forumov (Gaber in Mojškerc, 2014).

Slovenija se tako kot druge države po svetu danes spoprijema z vse bolj kompleksnimi ekonomskimi in okoljskimi izzivi. Ne samo da bi se morala politika teh izzivov zavedati, ampak bi se lahko pri procesu kompetentnega političnega premisleka obračali na svoje vse bolj izobražene prebivalce in prebivalke. Prav tako bi lahko civilna družba ponovno premislila odnos do javne sfere in lastne odgovornosti za socialno dobrobit prebivalcev in prebivalk onstran pripadajočih interesnih ali generacijskih skupin. Kot so to že naredili na Finskem, bi tudi v Sloveniji lahko dvignili raven politične participacije s pomočjo informacijske tehnologije. Postavlja se vprašanje, kako strukturirati areno političnega sodelovanja profesionalne politike in civilne družbe na način, da bi bila zagotovljena primerna kombinacija ekspertize in interesov.

Ideja modela stičišč demokracije v Sloveniji predstavlja mogočo nadgradnjo demokratične participacije v Sloveniji na lokalni in državni ravni. Strnjeno predstavljeno, gre pri njej za predlog, po katerem bi pri odločanju skombinirali potenciale izobraženega prebivalstva, organiziranega kot civilna družba, s potenciali akademske skupnosti in javne administracije ter profesionalne politike – vse našteto z namenom prispevati k procesu političnega razmisleka in odločanja v prid kratkoročne in dolgoročne javne koristi ljudi. Areno javnega razmisleka in sprejemanja političnih odločitev naj bi sestavljala t. i. koordinativna stičišča in stičišča polj.

Koordinativna stičišča naj bi bila združbe učiteljev in učiteljic ter študentov in študentk, svetovalcev in svetovalk v državnem zboru ter v lokalnih svetih (ki so odgovorni za postopke in pripravo materialov) pa tudi zainteresiranih predstavnikov in predstavnic iniciativ civilne družbe, kot so: Metina lista, skupina Direktna demokracija zdaj, iniciative lokalnih skupnosti iz Maribora in lokalne iniciative za e-demokracijo v Radovljici itn. Naloga koordinativnih stičišč bi bila najprej koherentna konceptualizacija, potem pa implementacija modela nadgradnje reprezentativne demokracije (tudi s sredstvi informacijske tehnologije).

Stičišča polj javnega prostora bi naslavljala različne javne problematike, ki bi jih izpostavile skupine civilne družbe; strokovne službe odborov ali komisij v parlamentu in svetih lokalnih skupnosti, univerzitetni učitelji in drugi akterji v poljih strok, med njimi poudarjeno tudi študentke in študenti konkretnih študijskih programov.

S pomočjo struktur koordinativnih stičišč in stičišč polj bi tako na presečišču stroke, politike in civilne družbe:

• oblikovali pobude za politično agendo na različnih področjih delovanja;

• sprejemali iniciative in podpirali različne akterje pri strukturiranju njihovih iniciativ;

• oblikovali odzive na predloge (iskali in oblikovali dodatne argumente v prid ali proti predlogom);

• artikulirali mogoče kompromise ali pa alternative v obliki dopolnil v procesu sprejemanja zakonodaje; lahko pa bi to strukturo uporabili celo kot točko predlaganja radikalno drugačne konceptualizacije rešitve problematik, ki so se strukturirale kot politične;

• zavračali predlagane politične rešitve na podlagi argumentov, ki jih je oblikovala akademska skupnost in/ali civilna družba;

• formulirali alternative za neposredno ali pa predstavniško glasovanje.

Stičišča polj bi v tem procesu prispevala k demokratičnemu premisleku z zagotavljanjem dodatnih argumentov prebivalk in prebivalcev ter stroke vzporedno.

Vsebina demokratičnega političnega razmisleka koordinativnih stičišč in stičišč polj bi morala biti dostopna občinskim svetom in državni administraciji. Ne le predlogi in argumentacije z največ podpore, ampak vse vrste argumentacij naj bi bile na voljo profesionalni politiki, saj prakse iz drugih držav kažejo na pomen tega, da je več argumentov pomemben trenutek mogočih izogibov napačnim odločitvam. V svetih lokalnih skupnosti in državnem zboru naj bi razpravljali o temah, ki vzniknejo v civilni družbi ter jih artikulirajo koordinativna stičišča in stičišča polj. O predlogih, ki so deležni dovolj velikega zanimanja in glasov, bi bila uradno postavljena telesa predstavniške demokracije dolžna glasovati, rezultati glasovanja pa bi morali biti – skupaj s posnetki diskusij predhodnih razprav – javni in objavljeni na straneh svetov lokalnih skupnosti ali državnega zbora. Oboje bi prispevalo k transparentnosti in odgovornosti administracije ter profesionalnih politikov in političark ter povečalo legitimnost procesa odločanja.

Verjamemo, da bi tak mehanizem lahko prispeval k zavedanju pomena javnega razmisleka o stvareh, ki so prebivalcem in prebivalkam še posebej pomembni, profesionalna politika bi se zavedala raznolikosti pričakovanj ljudi in imela na voljo spekter strokovno preverjenih alternativ za politične rešitve, izboljšala bi se raven argumentacije v javnih, strokovnih in političnih premislekih o vprašanjih, kaj je skupno dobro in mogoče celo, kaj je obče dobro. Strokovnjaki in strokovnjakinje s področij bi sodelovali v razpravah o njihovem polju ekspertize; prihodnje generacije strokovnjakov in strokovnjakinj pa bi v konkretnih situacijah usposobili za informirano in odgovorno javno rabo strokovnega znanja.

Verjamemo, da bi bilo tako mogoče ustvariti areno za javni razmislek in sodelovanje za prihodnost, ki bi bila manj obremenjena s tveganji kot danes, ko se spoprijemamo z nerazumnimi neenakostmi in s slepimi ulicami enodimenzionalne ekonomije sedanjosti, ki proizvaja nepregledne množice brezposelnih in ogroža planet.

Najverjetneje bo pri implementaciji predloga modela stičišč demokracije ta naletel na pomembne ovire in odpore v smislu pripravljenosti na nujne kompromise civilne družbe ter fleksibilnosti na strani javne administracije in profesionalne politike. Začetno testiranje ideje modela z izbranimi političnimi partnerji vendarle daje upanje, da bi bilo mogoče doseči premik v trenutni praksi administracije in politične sfere pa tudi v pristopu civilne družbe k politični agendi v smer bolj inkluzivne, sodelovalne, na skupno usmerjene politike.

Literatura

Gaber, S., Mojškerc, N. (2014). E-participation as a Possible Upgrading of Representative Democracy. Teorija in praksa, 51 (6): 1242–1262.

Taipale, I. (ur.) (2013). 100 Social Innovation from Finland. Falun: Finnish Literature Society.

Held, D. (2008). Models of Democracy. Cambridge: Polity Press.