MEDIACIJA KAZNIVIH DEJANJ

LAUNE FLINCK – DOKTORICA ZDRAVSTVENIH VED, DOCENTKA, VODJA RAZVOJA, FINSKI INŠTITUT ZA ZDRAVJE IN DOBROBIT

---

Mediacija ima svoje začetke v plemenskih družbah, na primer med Maori, Inuiti in Ameriškimi Indijanci. Začetke najdemo tudi v krščanski etiki, v jedru katere so mir, odpuščanje in sprava med bližnjimi. K razvoju mediacije sta prispevala nezadovoljstvo s pravnim sistemom in težnja po bolj humanem pravosodju. Sposobnost ljudi in dana možnost za reševanje medsebojnih konfliktov ter vplivanje na obravnavo lastnega primera so – tako kot del širšega kulturnega ozadja – socialni kapital.

Na Finskem se je ideja o mediaciji razširila s pomočjo dela s kaznjenci. Mediacijo so začeli v mestu Vantaa in je bila del raziskovalnega projekta finske Akademije leta 1983. Iz mesta Vantaa se je mediacija kaznivih dejanj in sporov hitro razširila v druga finska mesta. Pozneje so se metode restorativnega prava začele uporabljati tudi pri reševanju sporov med učenci in učenkami, sosedi, družinskimi člani, med sodelavci v službah ter pri okoljskih konfliktih. Metode restorativnega prava danes uporabljajo tudi v sodstvu, na primer pri sporih glede skrbništva nad otroki.

Mediacija kaznivih dejanj in sporov je na Finskem zakonsko določena, nadzirana in temelji na načelu prostovoljnosti. Je klasificiran postopek, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter vrednotah in načelih restorativnega oziroma korektivnega prava. Zakon o mediaciji kaznivih dejanj je stopil v veljavo leta 2006. Omogočil je dostopnost storitev brezplačne mediacije povsod po Finskem. Storitev lahko zagotavljajo občine, organizacije ali združenja. Država povrne stroške mediacije organizatorju storitve. Od sprejetja zakona naprej je država organizatorjem mediacije povrnila 6,3 milijona evrov letno.

Mediacijo na področju celotne države usmerja, vodi in nadzira ministrstvo za socialo in zdravstvo. Vlada imenuje svetovalni odbor za mediacijo kaznivih dejanj; ta vodi, spremlja in usmerja razvoj mediacije. Odgovornost za organizacijo, koordinacijo, razvoj in za zbiranje statističnih podatkov je z zakonom naložena Finskemu inštitutu za zdravje in dobrobit (THL). THL je odgovoren za organizacijo dodatnega izobraževanja posameznikov, ki sodelujejo pri organizaciji mediacije, vodi ponudnike mediacije, razdeljuje sredstva za organizacijo mediacije in nadzoruje njihovo porabo. THL je oblikoval razvojni program storitev mediacije 2016–2020, s pomočjo katerega stremi k razvoju poenotenih, visokokakovostnih in učinkovitih storitev mediacije.

Zakon o mediaciji določa uporabo mediacije pri kaznivih dejanjih, za katere ocenjujejo, da se je mogoče dogovoriti, upoštevajoč naravo in način kaznivega dejanja, medsebojni odnos med osumljenim in žrtvijo ter glede na celoto s kaznivim dejanjem povezanih okoliščin. Skladno z Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Evropskega sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj mediacija kaznivih dejanj predpostavlja, da storilec ali storilka prizna temeljna dejstva o poteku dejanja in da se v procesu mediacije upošteva korist žrtve. Spor gre v mediacijo, če se zdi njegovo obravnavanje v obliki mediacije primerno in je vsaj eden izmed vpletenih določljiva fizična oseba. Predpogoj mediacije je, da vse strani vanjo vstopajo prostovoljno – brez pritiska. Obe stranki v mediaciji imata pravico prekiniti postopek. Mediacija ni sodni postopek in je od sodnega procesa ločena metoda, ki poteka vzporedno s kazenskim procesom ali pa ga dopolnjuje. Ne samo da se pri mediaciji ne opredeljujemo glede tega, kdo je ali ni kriv, ampak tudi glede tega ne, kakšna naj bo ali ne bo kazen. To so zadeve kazenskega postopka, za katerega je pristojna policija ali tožilstvo.

Ko prejmejo predlog za mediacijo, strokovnjaki v mediacijskih pisarnah ocenijo ustreznost kaznivega dejanja ali spora za mediacijo. Kot mediatorji delujejo za nalogo usposobljeni prostovoljci in prostovoljke, ki pomagajo strankam pri pogajanju. Zavezuje jih zaveza o molčečnosti. Na Finskem je več kot 1.100 prostovoljnih mediatorjev ali mediatork.

Po sprejetju zakona o mediaciji je bilo 3.500–4.000 kaznivih dejanj in sporov usmerjenih v mediacijo. Priljubljenost mediacije pa je tako narastla, da se zadnja leta v zakonsko uravnavano mediacijo usmerja približno 12.500–13.000 kazenskih zadev ali sporov. Večino predlogov za mediacijo, približno 80 odstotkov, poda policija. Prek tožilstva je v mediacijo usmerjenih približno 16 odstotkov vseh v mediacijo predlaganih kaznivih dejanj. V 70 odstotkih vseh v mediacijo predlaganih kaznivih dejanj in sporov se postopek mediacije sproži. Izmed vseh v mediacijo usmerjenih kaznivih dejanj in sporov je velika večina kaznivih dejanj nasilja. Večji del predlaganih mediacij pri sporih pride od posameznikov ali pravnih oseb. Najobičajnejši so spori med sosedi ali dediči, spori glede domačih živali in spori med otroki in mladostniki ter nasilje med njimi. S pomočjo mediacije je v približno 80 odstotkih sproženih mediacijskih procesov dosežen dogovor. Skupna denarna vrednost sredstev in nadomestil za delo pri mediaciji je približno 1,7 milijona evrov.

36 odstotkov v mediacijo usmerjenih osumljencev ali osumljenk kaznivih dejanj je mlajših od 21 let. Delež osumljenih, mlajših od 15 let, je približno deset odstotkov. V prihodnje je cilj še posebej povečati število mladih storilcev kaznivih dejanj, ki se jih usmeri v mediacijo. Tudi v državnem programu za zatiranje kaznivih dejanj je pozornost osredinjena na usmerjanje mladih storilcev in storilk kaznivih dejanj v mediacijo. Pri mladih je pomen mediacije pri prevenciji ponovnih kaznivih dejanj izjemno pomemben, zato je usmerjanje mladih k mediaciji dejanje, ki prispeva k prihodnosti mladega. Storilce ali storilke kaznivih dejanj, ki so mlajši od 15 let, za dejanje niso kazenskopravno odgovorni, vseeno pa so odgovorni za popravo škode. Mediacija lahko mlademu ponudi priložnost prevzeti gmotno in moralno odgovornost za povzročeno škodo.

Leta 2015 je bil povprečen strošek ene obravnave kaznivega dejanja ali spora s pomočjo mediacije 522 evrov. Ko primerjamo stroške mediacije s stroški nadzornega sistema kriminalitete, lahko rečemo, da je usmerjanje v mediacijo v zgodnji fazi kazenskega procesa ekonomično. Na primer: preiskava enega resnega kaznivega dejanja nasilja stane v povprečju 3.000 evrov, obravnava enega kazenskega primera na sodišču ali drugostopenjskem sodišču pa stane davkoplačevalce in davkoplačevalke približno 5.000 evrov.

Rezultat mediacije lahko vpliva na pravni položaj stranke v kazenskem procesu. Dosežena sprava ali dogovor v primeru je lahko temelj za omejitev preiskave, odstop od tožbe, odstop od kazni. Vpliva pa lahko tudi na izbiro načina kaznovanja ali zmanjšanje kazni. Policija in uradni tožilci ter sodišča presojajo celoto posameznega primera in se samostojno odločajo, kakšen pomen bodo dali mediaciji v kazenskem postopku.

---