KONTEKST ŠOLSKIH REFORM NA SLOVENSKEM V ZAČETKU SEDEMDESETIH LET PREJŠNJEGA STOLETJA

DR. ZDENKO MEDVEŠ – ZASLUŽNI PROFESOR UNIVERZE V LJUBLJANI

---

Kontekst šolskih reform na Slovenskem v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja

Resolucija 10. kongresa ZKJ maja 1974 (Resolucija 74) v delu, ki se nanaša na šolstvo, znana kot resolucija o usmerjenem izobraževanju, je z zahtevo po odpravi šolskega dualizma pomenila najgloblji rez v zgodovini slovenskega šolstva. Za odpravo šolskega dualizma je resolucija predvidela dva ukrepa:

• »v prvi dve leti srednjega izobraževanja naj se uvede enoten izobraževalni program (skupna vzgojno-izobrazbena osnova – SVIO) kot prvo fazo usmerjenega izobraževanja« (Resolucija 74, str. 151–152);

• vse oblike izobraževanja po osnovni šoli morajo pripravljati za vključitev v delovni proces, nobena šola ne oblika izobraževanja ne more pripravljati mladih izključno za študij« (prav tam).

Če oba ukrepa povežemo, logično sledi, da bo šolski dualizem odpravljen z ukinitvijo gimnazije. Tak načrt je bil kontroverzen glede na klimo, ki je bila leta 1974 značilna za šolsko- -reformne poglede v Sloveniji. V letih 1972–1974 je Slovenija sama pripravljala šolsko reformo, ki je, obratno, predpostavljala povečanje vpisa v gimnazijo. Po sprejetju Resolucije 74 je Slovenija ustavila pripravo Resolucije 1972 in se s tem odrekla lastni viziji šolske reforme; klima v javnosti za ohranitev gimnazije pa ni izpuhtela in se bo izrazila v močnem gibanju proti reformi.

Ohranitev gimnazije v usmerjenem izobraževanju v treh dejanjih in glavni igralci

Pot do »razrešitve« položaja gimnazije v usmerjenem izobraževanju se je odvijala v treh neodvisnih in tudi nepovezanih dejanjih:

• Uveljavitev »slovenske« variante, da program SVIO, lahko traja manj kot dve leti, vendar ne manj kot leto in pol; v sistemu pa SVIO ne pomeni nujno posebne faze izobraževanja (Medveš 2015, str. 24).

• Zahtevo Resolucije 74, da mora vsak izobraževalni program v srednjem izobraževanju pripravljati za vključitev v delo in nobena šola ne oblika izobraževanja ne more pripravljati mladih izključno za študij, je 52. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju (ZUI) v Sloveniji izpeljal z načelom, da mora vsak program izobraževati za več poklicev, poklicnih sklopov ali strok.

• Na tem načelu je v ZUI opredeljena vsebinska zgradba programov, ki ni definirana z vrsto dela, s poklicem ali poklicnimi cilji, ampak z vsebinskimi sklopi. Tako ZUI v 49. členu, ki ga zaradi pomena navajamo v celoti, našteva obvezne sklope znanja v izobraževalnem programu: »SVIO in druge vsebine splošne izobrazbe, vsebine temeljnega in posebnega strokovno-teoretičnega znanja oziroma praktičnih znanj v posamezni dejavnosti oziroma stroki, lahko pa tudi v okviru skupine strok, tako da se vsebine temeljnih strokovno-teoretičnih znanj oblikujejo s poudarkom na družbeno-jezikovnem ali naravoslovno-matematičnem področju« (poudaril Z. M.). Formulacija jasno izpostavi sklope znanja, ki so historično splošno znani v bifurkaciji gimnazijskega izobraževanja. Po zgledu družbeno-jezikovnega in naravoslovno-matematičnega sta nastala izobraževalna programa še na področju dveh strokovnih sklopov: pedagoškem in splošno-kulturnem. Vse štiri programe je javnost prepoznavala kot »gimnazijske usmeritve«, »usmerjene gimnazije«, »gimnazijske smeri«.

Glavni cilj inovacije je bil liberalizacija zahteve Resolucije 74 po nadaljevanju izobraževanja iz srednjega na študij znotraj strokovnih vertikal; »gimnazijske usmeritve« so omogočale širšo dostopnost v izbiri visokošolskega študija.

Strokovne rešitve so nastajale v delovni skupini Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo (avtorji Komentarja k ZUI: Milan Marušič, Zdenko Medveš, Jože Miklavc, Majda Poljanšek, Marjana Šmuc, Vili Veršaj) in skupini Zavoda Republike Slovenije za šolstvo za pripravo Smernic (avtorji Smernic: Drago Glogovšek, Rudolf Kodela, Zdenko Medveš).

Pot, ki je pripeljala do takšne rešitve, je bila izvirno slovenska, nikjer ni bilo v šolsko razvitem svetu v tistem času ni bilo šolsko politične zahteve, ki bi terjala ukinitev gimnazije.

Odzivi v javnosti

V javnosti je prevladoval vtis, da je gimnazija z usmerjenim izobraževanjem izgubljena. Iz številnih pisem in polemik državljanov, kulturnikov in znanstvenikov na temo šolske reforme, iz informacij o zasedanju različnih organov, v javnih razpravah na ravni civilne družbe, okroglih mizah, intervjujih v dnevnem časopisju ter iz informativnih oddaj na radiu in TV, je razbrati, da je javnost sprejemala šolsko reformo kot projekt politike, naravnane proti intelektualnim elitam. Odzivi javnosti so se zgostili spomladi 1982, ko je bil javno znan načrt o razmestitvi izobraževalnih programov v prvem letu uvajanja reforme (1982/83). Javnost se sicer ves čas razprav zavzema za splošno gimnazijo, a hkrati izraža podporo »gimnazijskim usmeritvam«. Program naravoslovno-matematične tehnologije je v javnih in strokovnih razpravah postal nekak preizkusni kamen celotne reforme. Politika je, vsaj javno, zelo pozno zaznala problem »gimnazijskih usmeritev« in posebej izpostavljenost programa naravoslovnomatematične tehnologije. Šele v maju 1982 je predsednik takratne vlade, Dušan Šinigoj, označil naravoslovno-matematično tehnologijo kot »kompromis, ki ruši celoten sistem usmerjenega izobraževanja«. Zahteval je, da se ti programi odpravijo kot samostojni programi »in se integrirajo kot smeri v druge strokovno usmerjene programe« (Milharčič – Hladnik, Šušteršič 1986, str. 124–125). Razprave v političnih organizacijah (SZDL, sindikat, Marksistični center) so ponujale, da se v programu zdravstvene nege ustvari smer, ki bi bila po izobrazbenem standardu enakovredna naravoslovno-matematični tehnologiji, »za tiste, ki bi nadaljevali študij za zdravnika« (prav tam, str. 82). Strokovni svet Izobraževalne skupnosti je zato na seji 28. 5. 1982 pooblastil predsednika dr. Franca Lazarinija, da z javnim pismom zavrne načrtovane poskuse politike. Poudari, da je naravoslovno in matematično znanje pomembno v številnih študijih hkrati pa navaja presenetljivo velik odziv podjetij, da sprejmejo dijake naravoslovnomatematičnega programa na prakso (Zapisnik 1982), kar je veljalo za instrumentalni kazalnik potreb po kadrih in vztraja pri sklepu, da je »program [pripravljen] dosledno v skladu z ZUI (njegov 49. člen eksplicitno omogoča obstoj take usmeritve) [in] je v skladu s smernicami Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje (starimi in novimi) in sousklajen s sorodnimi programi« (prav tam). Visoko šolstvo je izražalo mnenja, da so njegovi absolventi zaželeni tudi v študiju družboslovja in humanistike (Milharčič – Hladnik, Šušteršič 1986, str. 81).

Kaj je danes ostalo od inovacije?

Razpis za vpis v visoko šolstvo za študijsko leto 1986/87, namenjen prvim absolventom srednjega usmerjenega izobraževanja, pokaže, da je nastala v sistemu nova hierarhija, ne hierarhija znanja, ampak hierarhija strok. Nerazumno se je namreč okrepila privilegiranost enega samega srednješolskega progama – naravoslovno-matematične tehnologije –, ki so se mu prilagajali študijski programi, tudi nenaravoslovni. Le za ta program so univerze uveljavile »horizontalno prehodnost«, za katero so se prej zavzemale kot za splošno načelo proti zapiranju izobraževalnih poti v strokovne vertikale. Negativna energija spopada za in proti izobraževalnim strokovnim vertikalam je izmaličila položaj dobrih programov v sistemu. Programski favorit usmerjenega izobraževanja je objektivno postal sporni člen sistema. V njegovi senci so ostali kakovostni programi družbenega, jezikovnega in umetnostnega ter tehničnega izobraževanja. Inovacija se ni mogla ohraniti kot trajna rešitev, kot vedno se je tudi tokrat pokazalo, da pri reformiranju šolstva niso pomembne le ideje, ampak tudi agenda njihove izvedbe.

Še preden je v celoti prenehal veljati ZUI, se je leta 1990 obnovila splošna gimnazija. Ohranila se je le »splošno-kulturna« usmeritev v obliki umetniške gimnazije. Po izkušnjah »usmerjenih« gimnazij pa so nastale strokovne gimnazije: tehniške in ekonomska.

Literatura

Komentar (1981). V: Usmerjeno izobraževanje. Zakon s komentarjem in izvršilnimi predpisi ter smernicami za oblikovanje vzgojno izobraževalnih programov. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list RS Slovenije.

Milharčič – Hladnik, M., Šušteršič J. (1986). Šolska reforma je papirnati tiger. Ljubljana: Krt.

Medveš, Z. (2015). Socialistična pedagogika, ujeta v mit o pravičnosti enotne šole in kulturno hegemonijo. Sodobna pedagogika, letnik 35, št. 2, str. 14–31.

Resolucija 1974. Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja. Sodobna pedagogika, 1974, št. 5–6, str. 147–159.

Resolucija (1972) o razvoju vzgoje in izobraževanja v RS Sloveniji (objavljeno v nedatirani prilogi dnevnih časopisov marca 1974). Arhivsko gradivo: AS SI 1115, f 1357, 61–50, III. mapa.

Smernice (1983) za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju s komentarjem. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Slovenije.

Zapisnik (1982) Strokovnega sveta za naravoslovno-matematično usmeritev, 28. 5. 1982. Arhivsko gradivo: fond AS SI šk. 251.

---