KOALICIJSKE VLADE

HARRI HOLKERI – PREDSEDNIK VLADE 1987–1991

---

Na začetku 20. stoletja je Veliko finsko vojvodstvo prešlo iz predstavniškega sistema štirih stanov v parlamentarno demokracijo, hkrati pa je vpeljalo tudi ukrepe za splošne in enakopravne parlamentarne volitve. Drži, da je – kar se tiče ženske volilne pravice – Finska šla dlje kot katera koli druga država, a je treba priznati, da so bili splošni modeli in elementi volilne zakonodaje prevzeti iz tujine.

Zanimivo bi bilo preučiti, kako pomembno je bilo dejstvo, da so vodilne osebnosti na področju javnega prava in strokovnjaki za ustavno pravo, kot na primer K. J. Ståhlberg in Robert Hermannson, svoje poglede večinoma oblikovali v St. Peterburgu. V evropskem kontekstu so se obrnili bolj h kontinentalnemu, nemško-francoskemu načinu razmišljanja kot k anglosaškemu političnemu sistemu. Legenda pravi, da je bila njihova usmerjenost v veliki meri odvisna od jezikovnih spretnosti, ki so jih razvili med svojim izobraževanjem.

Najpomembnejši dejavnik je bila odločitev za sorazmerno predstavništvo, model volitev, ki je obstal in utrdil naš večstrankarski sistem. Britanski sistem z volilnimi okraji, v katerih vsaka stranka ponudi samo enega kandidata in je »zmagovalec dobil vse«, bi pripeljal do povsem drugačne kombinacije političnih strank.

Politične stranke so se v zadnjih stoletjih seveda spremenile skladno s časi, toda njihova volilna baza ostaja stabilna, tako da imajo še vedno močen vpliv. Odkar je Finska postala neodvisna država, še nobena stranka v parlamentu ni osvojila absolutne večine. Po drugi strani pa je parlamentarno načelo vpisano v ustavo, tako da mora vlada uživati podporo parlamentarne večine. Stranke na oblasti so tako morale vedno sodelovati z drugimi strankami in občasne manjšinske vlade so v kritičnih situacijah potrebovale zaveznike. Določila o predpisani večini so bila prav tako izjemno pomembna.

Na začetku so se vlade pogosto menjale. V 70. letih prejšnjega stoletja so izračunali, da je bila povprečna življenjska doba vlade v neodvisni Finski okoli dvanajst mesecev, v zadnjih 25 letih pa smo se navadili, da se večinske vlade navadno obdržijo celoten mandat. Vseeno pa je treba priznati, da je bilo veliko teh koalicij po ideološki plati precej nejasnih.

Odgovornost za vladanje sta na trenutke družno prevzeli dve na videz nasprotujoči si politični gibanji, pri čemer se populističnim strankam niso izogibali, kot je to veljalo v drugih evropskih državah. Lahko bi dejali, da je imela zadostna mera odgovornosti presenetljivo pomirjajoč učinek, saj se v zadnjih desetletjih na Finskem ni razvilo nobeno dobro organizirano in široko razširjeno ekstremistično gibanje.

Spomladi leta 1987 je finski predsednik Mauno Koivisto mandat podelil vladni koaliciji, ki je temeljila na sodelovanju Stranke socialnih demokratov in Nacionalne koalicijske stranke. V tem kontekstu ne bom podajal ocen o njenih napakah in dosežkih, toda glede na finska politična pravila je ta vlada odprla pot k bolj demokratičnim in parlamentarno transparentnejšim vladnim politikam. Njeno poslanstvo je bilo pokazati, da je strankarskopolitično sodelovanje lahko utemeljeno na vizijah o prihodnosti in ne na preteklih izkušnjah.

Od finske državljanske vojne je minilo že skoraj stoletje, a njena grozodejstva so v kolektivnem spominu našega naroda še vedno prisotna. Vseeno pa je želja po skrbi za naše skupne zadeve prevladala nad ideološkimi delitvami in zagotovila stabilen razvoj naše države. Koalicijske vlade tako predstavljajo osrednji sestavni del finske politične tradicije in bistvo družbenega delovanja.

---