HERITAGELAB: DEDIŠČINA KOT POSLOVNA PRILOŽNOST

MATEVŽ STRAUS

---

Zdi se paradoksalno, a v času hitre urbanizacije večina evropskih mest pravzaprav zgublja (mlado) populacijo. Kot zapiše Weichman (2012): ‘V Evropi se soočamo z otoki rasti in morjem krčenja’. 40 odstotkov evropskih mest je v zadnjih letih izbubila precejšnje dele svojih populacij (Schlappa in Neill 2013). V Sloveniji je od leta 2011 52 % mest populacijsko nazadovalo (SURS 2018). Predvsem majhna, pol-periferna in preveč specializirana (rudarska in industrijska) mesta so najbolj na udaru (glej Restrepo 2017, glej tudi Hospers 2002). OECD poročilo (Martinez-Fernandez et al.2012) poudarja, da tako demografsko nazadovanje lahko vodi do splošnega porasta revščine (pavperizacija), družbene polarizacije, porasta neuporabljenih zemljišč in objektov and predimenzionirane in drage fizične javne infrastrukture.

Razlogi za to tičijo predvsem v pomanjkanju delovnih mest, ki ustrezajo željam in izobrazbi mladih prebivalcev – kar je posledica globalnega prehoda od industrijske masovne proizvodnje k na inovacijah temelječi industriji in ekonomiji znanja (Plöger 2012, 295). V razmerah, ko – v njihovih očeh – nimajo drugih možnosti, se mladi in izobraženi prebivalci prvi izselijo in iščejo boljša delovna mesta in karierne priložnosti drugje. Največkrat v metropolitanskih območjih, ki so prehod v ekonomijo znanja že opravila.

Čeprav teorija poudarja, da ima lahko ‘beg možganov’ pozitivne učinke tudi za stran, ki izgublja, saj mladi emigranti pridobijo veščine, znanja in prihranke ter se lahko vrnejo z novimi idejami in izkušnjami, se le manjši delež dejansko vrne. Za ponazoritev, le 10 % madžarskih emigrantov se namerava vrniti na Madžarsko (Pogatsa, 2015) in le 12 % latvijskih emigrantov bi se vrnilo v prihodnjih petih letih (Austers, 2015).

Tako se prične začaran krog. Brez močne vključenosti lokalne skupnosti – predvsem mladih in izobraženih –  tovrstna mesta ne morajo vpeljati ukprepov, s katerimi bi se lahko odzvala na demografsko nazadovanje. Brez angažiranih in proaktivnih mladih ne morejo uporabiti tehnike ‘brušenja diamantov’, procesa spreminjanja neizrabljenih in slabo izrabljenih virov, situacij in objektov ali lastnosti v socio-ekonomske dobrine (Schwedler 2012).

Ker večina obstoječih programov spodbujanja podjetništva posreduje zelo splošne in nesistematične aktivnosti, ki ne dajejo specializiranih in poglobljenih znanj, niso lokalizirane ter ne vljučujejo širših skupnosti, te aktivnosti ne prispevajo k reševanju lokalnih demografskih problematik. Obstoječi formalni in neformalni izobraževalni programi tako ne pripravljajo mladih, da bi izboljšali lokalno okolje in gradili na lokalnih potencialih.

Mnogi razvojni potenciali in priložnosti, ki izhajajo iz primerjalnih in razlikovalnih prednosti teh mest – tako kot industrijska in kulturna dediščina, tradicionalna znanja in veščine, naravna krajina – ostajajo neizkoriščeni.

V akademski literaturi in političnih dokumentih je dediščina pogosto identificirana kot močan ekonomski, izobraževalni in družbeni vir (Svet Evrope, 2017), razvojna dobrina (Loulanski, 2006), industrija dodane vrednosti (Carnea, 2001), nebrušen diamant (Schwedler, 2012), in najbolj izrazit produkt 21. stoletja (Ogino, 2002). Dediščina je razumljena kot katalizator in ne ovira, predvsem zaradi vloge v procesih socialnih inovacij (Napolitano, 2018) – zaradi kreativnih in inovativnih zmožnosti, ustvarjanja identitet in privlačnosti, ter kot katalizator v procesih urbanih prenov.

Kljub prepoznanim priložnostim pa na presečišču dediščine in podjetništva predvsem majhna mesta ne uspevajo, razlogi za kar so predvsem v odsotnosti hibridnih profilov (Burning Glass and General Assembly, 2015), ki bi povezali dediščinsko ekspertizo in strokovnja znanja v oblikovanju, podjetništvu, projektnem vodenju, marketingu in odnosu s kupci. Le tako bi ta mesta lahko izkoristila potenciale, o katerih govori akademska literatura in smernice politik.

Da bi odgovorili na te izzive (ustvarjanje novih delovnih mest za ambiciozne mlade, oblikovanje inkubacijskega programa, ki je izrazito lokaliziran in usmerjen v ‘brušenje diamantov’ lokalne kulturne dediščine, ter vnašanje novih pristopov in veščin v dediščinski sektor), je bil v okviru tekmovanja EU Social Innovation Competition, ki ga vsako leto organizira Evropska komisija, razvit koncept HeritageLab – le-ta je tudi eden izmed treh zmagovalcev tekmovanja za leto 2018.

Ekipa mladinskega društva Idrija 2020, ki je na podlagi večletnih aktivnosti na presečišču mladinskih politik, dediščine in inovativnosti pripravila idejo, bo v sodelovanju z dediščinskimi in tehnološkimi partnerji v letu 2019 pričela z implementacijo ideje v prakso. HeritageLab bo ponujal celovit inkubacijski program za mlade, ki bodo ‘brusili diamante’ lokalne kulturne dediščine ter ustvarjali nove produkte in storitve (na področjih kulturnega turizma, digitalizacije dediščine, na tradicionalnih obrteh temelječega nakita, avtentičnih nastanitev, tradicionalne mode …), vse izhajajoč iz novega razumevanja dediščine. Ključni sestavni deli bodo identifikacija poslovnih potencialov (temeljne študije), izobraževalni in mentorski program (t.i. mentorski trikotnik), okolje za testiranje produktov (t.i. peskovnik) ter skupnost in družabno motivacijsko okolje. Ključen element koncepta je vsekakor aktivna vključenost tako mladinskih kot tudi dediščinskih organizacij – tako na lokalni kot nacionalni ravni, ki lahko skozi sodelovanje plemenitijo svoje aktivnosti.

Pilotna lokacija, na kateri se bo koncept  testiralo, bo Idrija, nekdanji drugi največji rudnik živega srebra na svetu, danes pa lokacija UNESCO svetovne dediščine. Po uspešnem testu v Idriji je v načrti širitev na druga podobna območja.

---

Naslovna slika: Medium