FINSKA METODA PRIPOVEDOVANJA

MONICA RIIHELÄ – DOKTORICA POLITIČNIH ZNANOSTI, PSIHOLOGINJA

---

Finska metoda pripovedovanja je pomembna socialna inovacija. Zanjo potrebujemo le malo stvari, opremljeni pa moramo biti z revolucionarnim odnosom do človeka – otroka in odraslega – z verjetjem v to, da ima vsak človek, ne glede na starost, spol, kulturo, stopnjo izobrazbe ali prizadetost, osebno nekaj pomembnega povedati.

Metoda je bila razvita v osemdesetih letih pri psihološkem delu z otroki. Pri snemanju pripovedi otrok smo spoznali, kako pomembno je poslušanje brez pretiranega usmerjanja ali vnaprejšnjih pričakovanj. Metoda je drugačna od drugih narativnih metod. Sestoji iz štirih faz: 1. poslušanje brez presojanja, 2. natančen besedni in glasovni zapis zgodbe, 3. branje te zgodbe in 4. popravljanje zgodbe po želji pripovedovalca ali pripovedovalke.

Poslušalec ali poslušalka potrebuje svinčnik in papir in najprej pove, kako namerava poslušati: »Povej pravljico (ali zgodbo) točno tako, kot jo želiš povedati. Zapisal/-a jo bom besedo za besedo, tako kot jo boš ti povedal/-a. Nazadnje ti bom zgodbo prebral/-a in lahko boš popravil/-a, kar boš hotel/-a.«

Pri uporabi te metode je treba paziti, da ne vplivamo na potek zgodbe s svojimi pričakovanji in usmerjanji ter da pripovedi ne presojamo. Pripovedovalec ali pripovedovalka se sam/-a odloči, kaj in kako hoče in česa noče povedati.

Pripovedovanje je interakcijska dogodek, pri katerem poslušalec ali poslušalka vstopa v notranji dialog drugega. Metoda temelji na predpostavki, da ima vsak človek izkušnje, na podlagi katerih oblikuje posebno vednost, ki je nima nihče drug. Ko pripovedovane zgodbe ne presojamo, s tem dajemo možnost, da pripovedovalec ali pripovedovalka oblikuje svoje besede tako, da resnično odražajo misli in izkušnje te osebe.

Raziskave so pokazale, da tovrstno poslušanje spreminja interakcijo v bolj demokratično. Tisti, ki so bolj tiho, pridejo do glasu, hkrati pa se zgovornejši naučijo poslušati. Z metodo pripovedovanja so se nekateri naučili brati in pisati, drugi pa pridobili izkušnjo, da jih drugi posluša in razume.

Metodo lahko izvajamo v dvoje ali skupini. Zgodbe lahko poslušamo drugo za drugo ali pa razvijamo skupno zgodbo skupine. Zgodbo je mogoče pripovedovati tudi z risanjem ali s petjem, pri čemer moramo, če naj res poslušamo, slediti vsem prej omenjenim štirim fazam.

Vednost o drugih kulturah, navadah in o načinih življenj poglabljamo na mednarodnih večerih pripovedovanja. Med veliko državami, kot so: Finska, preostale nordijske države, Estonija, Palestina, Južna Afrika, Namibija, Zambija, Kenija in Uganda, pa obstaja tudi izmenjava napisanih zgodb.

Metodo uporabljamo že več kot trideset let in preizkusili smo jo pri delu z različnimi starostnimi skupinami na domu in v svetovalnicah, vrtcih, šolah, knjižnicah, bolnišnicah, domovih za starejše in umetniških razstavah. Preizkusili smo jo kot metodo dela z otroki in tudi odraslimi na različnih delovnih srečanjih ter pri izobraževanju in terapevtskem delu, globalni edukaciji ter solidarnostnem delu. Z uporabo metode pripovedovanja smo imeli povsod dobre izkušnje.

---