DELO S STORILCI NASILJA

GREGOR MEŠIČ – DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO

Društvo za nenasilno komunikacijo je nevladna organizacija, katere namen je celostno reševanje problematike nasilja. Temeljni cilj naših programov je povečanje varnosti žrtev nasilja in zmanjševanje posledic nasilja. Od ustanovitve leta 1996 naprej na društvu izvajamo programe za povzročitelje nasilja. V začetku se je v naš program vključevalo le nekaj povzročiteljev nasilja letno. Pri delu s povzročitelji smo opazili predvsem nemotiviranost povzročiteljev za dolgotrajno aktivno sodelovanje v individualnem procesu in smo zato leta 2004 začeli izvajati program Trening socialnih veščin za moške, ki povzročajo nasilje nad ženskami, ki v pretežni meri zajema delo v skupini. Najprej smo program izvajali samo v Ljubljani, leta 2011 smo ga razširili v sedem krajev v Sloveniji (Ljubljana, Murska Sobota, Novo mesto, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Koper, Celje), leta 2015 pa še dodatno v Maribor in Radovljico.

S programom smo se lotili celostnega reševanja problematike nasilja v družini. Samo pomoč žrtvam nasilja se je izkazala kot nezadosten ukrep za reševanje tega problema. Čeprav je žrtev dobila ustrezno pomoč in je zapustila nasilen odnos, se je lahko povzročitelj odločil za naslednji intimnopartnerski odnos, v katerem je ponovno povzročal nasilje. Tako s programi za delo s povzročitelji nasilja odgovornost za nasilje prelagamo na tistega, ki nasilje povzroča. V praksi se je prav tako pokazalo, da sistem kazenskih sankcij ne zadostuje, saj povzročitelji nasilja potrebujejo tudi informacije in znanja o nenasilnih načinih odzivanja.

Pri oblikovanju programa smo se zgledovali po podobnih programih iz tujine. Prvi program za delo s povzročitelji nasilja so začeli izvajati leta 1980 v ameriški zvezni državi Minnesota. V Evropi se je prvi program začel izvajati leta 1984 v Angliji. V Sloveniji smo ga začeli izvajati leta 1996 in ga oblikovali po smernicah in izkušnjah programov iz tujine (Woman Therapy Center London, Domestic Abuse Intervention Project – The Duluth model).

Pri vsebinskem načrtovanju programa smo med drugimi dokumenti upoštevali smernice Combating Violence Against Women: Minimum Standards for Support Services (Council of Europe) in »Smernice za razvoj standardov vzgojnih programov za moške storilce nasilnih dejanj v družini«.

Ves čas se srečujemo z organizacijskim izzivom, kako pridobiti uporabnike. Naše izkušnje namreč kažejo, da je malo uporabnikov, ki bi se v program vključili brez zunanje prisile oziroma zaradi lastnega uvida, da imajo težave s povzročanjem nasilja. Povzročitelji v veliki meri prelagajo odgovornost za nasilje na žrtev, svojega vedenja pa ne problematizirajo. Tudi veliko žrtev nasilja odgovornost za nasilje pripisuje sebi in tako v odnosih naredijo vse, da ugodijo povzročitelju, da bi s tem ustavile nasilje. Povzročitelji nasilja imajo še zmeraj podporo v družbi, ki razloge za nasilje išče pri žrtvah. Še zmeraj se dogaja, da ljudje za nasilje krivijo žrtev, ki »ne bi smela izzivati«. Pričakuje se, da žrtev sama poskrbi za svojo varnost in se umakne iz nasilnega odnosa. Tudi zato je motiviranost povzročiteljev za vključitev v programe večinoma zunanja. Ocenjujemo, da se v program TSV vključi 95 % uporabnikov neprostovoljno. Uporabnike napotijo različne državne institucije. V zadnjih letih je največji delež vključenih uporabnikov napotenih s strani okrožnih državnih tožilstev (odložen pregon z navodilom, da opravi TSV). Prav tako je veliko uporabnikov napotenih v program s strani centrov za socialno delo (CSD največkrat uporabnike napoti ob izvajanju storitve prve socialne pomoči, ki jo opravi s povzročiteljem po tem, ko mu policija izreče ukrep prepovedi približevanja) in sodišč (sodišče izreče pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in navodilom). Prav tako se v program vključujejo tudi osebe, ki so na prestajanju zaporne kazni.

Ključni akterji, ki so sodelovali pri oblikovanju programa, so zaposleni na Društvu za nenasilno komunikacijo: Katja Zabukovec Kerin, Klavdija Aničić in Robert Miklavčič.

Odziv strokovne javnosti ocenjujemo pozitivno, saj program javnim institucijam omogoča dodatno možnost za celostno obravnavo problema nasilja v družini. Nasilje moških nad ženskami je nasilje družbene skupine z več moči nad družbeno skupino z manj moči. Je kršitev človekovih pravic in oblika diskriminacije žensk. Doživljanje nasilja ženske potiska v tradicionalno podrejeno vlogo in jim preprečuje polno družbeno udejstvovanje. Ko zmanjšujemo pojavnost nasilja nad ženskami, povečujemo moč družbene skupine žensk. Zato je delo na področju ustavljanja in zmanjševanja nasilja moških nad ženskami pomemben prispevek k izboljšanju kakovosti življenja v lokalni skupnosti. Gre za pomemben prispevek obravnave nasilja v okviru služb, ki delujejo v lokalnih skupnostih.

Programi za delo s povzročitelji nasilja morajo biti del širšega procesa kulturnih in političnih sprememb, katerih cilj je odprava družbenih hierarhij na podlagi spola.

Program TSV je v zadnjih letih postal pomemben del sistema preprečevanja nasilja v družini. Vsako leto se vanj vključuje več uporabnikov. Leta 2017 je bilo vključenih 700 uporabnikov, kar ocenjujemo kot zelo veliko številko. Uporabnike napotujejo iz večine okrožnih državnih tožilstev, centrov za socialno delo, sodišč in zavodov za prestajanje kazni zapora. Program je verificiran s strani Socialne zbornice Slovenije. Zagotovljeno ima sedemletno sofinanciranje s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako je finančno podprt s strani nekaterih občin v Sloveniji. Vsebinsko smo program razširili in poglobili. Tako sedaj vključitev traja eno leto, znotraj tega pa zahteva sodelovanje posameznika na 24 tematsko različnih srečanjih skupin in več individualnih svetovalnih razgovorih.

Postali smo tudi del evropske mreže European Network for the Work with Perpetrators of Domestic Violence (WWP EN), ki združuje 54 organizacij, ki izvajajo programe za delo s povzročitelji nasilja.

Naslovna slika: Društvo za nenasilno komunikacijo