CELOVITA KURIKULARNA REFORMA NA HRVAŠKEM

BORIS JOKIĆ IN
ZRINKA RISTIĆ DEDIĆ – RAZISKOVALCA NA INSTITUTU ZA DRUŠTVENA IZTRAŽIVANJA ZAGREB

English

---

Vse od neodvisnosti, ki jo je Hrvaška pridobila leta 1991, so bili vpeljani številni poskusi modernizacije in reformiranja hrvaškega izobraževanja. Ti poskusi so ob močni PR-retoriki avtoritet preživeli le toliko časa, da jih je bilo mogoče opustiti brez implementacije istih političnih sil, ki so jih uvedle, ali pa nasprotujočih sil v časih političnih sprememb. Za te časovno disparatne in slabo koordinirane poskuse reform je značilen izrazit pristop k edukacijskim spremembam, ki so jih konceptualizirali in narekovali politični in akademski deležniki v okvirih specifičnih interesov in zgolj robnim sodelovanjem strokovnjakov, ki delujejo v sistemu. To je prispevalo k zmanjševanju koherence v edukacijskem sistemu in odsotnosti privzemanja skrbi za predlagane spremembe med odgovornimi za njihovo implementacijo – edukacijskimi strokovnjaki. Celovita kurikularna reforma¹ (CKR) predstavlja enega ambicioznejših ciljev Nacionalne strategije za edukacijo, znanost in tehnologijo, ki jo je hrvaški parlament sprejel novembra 2014. Zamišljena je bila kot celovito reformno podvzetje s ciljem povezovanja različnih ravni douniverzitetnega izobraževanja v koherentno, fleksibilno in v učinkovito celoto, osnovano na skupnih edukacijskih vrednotah, načelih in ciljih. Vse od začetka se je CKR osredinjala na štiri glavne elemente (slika 1).

CKR je v hrvaški edukacijski sistem z modernizacijo procesov poučevanja, učenja in ocenjevanja skušala uvesti kurikularni pristop, osnovan na učnih dosežkih. S tem namenom je bilo razvitih 62 kurikularnih dokumentov, ki so uporabili skupen metodološki pristop, nove okvire za ocenjevanje in poročanje o razvoju in dosežkih učencev, med njimi tudi učencev s posebnimi potrebami in nadarjenih. Vse od svojega začetka je bil kot predpogoj za uspešne spremembe v edukaciji glavni poudarek reforme na potrebi po celovitem in po meri oblikovanem programu profesionalnega razvoja za zaposlene v vzgoji in izobraževanju.

Ob tem, ko je vsebina reformnih dokumentov upoštevala tradicijo hrvaške edukacije in je v marsičem podobna vsebini edukacijskih sistemov v drugih razvitih državah v Evropi in po svetu, proces reforme predstavlja pomembno socialno inovacijo. V omenjenem procesu je bilo mogoče zaznati nepripravljenost hrvaške družbe, da bi s povečevanjem potenciala in volje vseh deležnikov v reformi preoblikovala strateško pomemben družben podsistem. Še več, proces je – s tem, ko jih je postavil v vrh družbenih prizadevanj – skušal povečati zavedanje pomen edukacijskih tematik, zaposlenim v vzgoji in izobraževanju omogočiti močno prisotnost v okviru reforme in demokratizirati celoten proces. Ko se je proces CKR februarja 2015 začel, je bilo le malo znakov, da mu bo te visokoleteče cilje uspelo tudi doseči.

Proces CKR je vodilo in koordiniralo sedem članov in članic Ekspertne delovne skupine (EDS), ki je bila izvoljena na podlagi javnega poziva in pozicionirana zunaj sistema javne administracije in ministrstva. Čeprav je to pozicioniranje omogočalo večjo neodvisnost, inovativnost in fleksibilnost pri sprejemanju odločitev, je tudi povečalo tveganje za spožitev odpora vladnih struktur in povečalo možnost, da edukacijska reforma zdrsne še niže po lestvici političnih agend. Na začetku našega dela kot člani in članice EDS je bil vzpostavljen sistem vrednot, ki jih je treba spoštovati v vseh vidikih reformnega procesa. Te vrednote so bile: znanstvenost, neodvisnost od političnih vplivov, integriteta, odgovornost, spoštovanje različnih perspektiv, transparentnost, sodelovanje ter pozitivna in iskrena komunikacija. Vse od začetka je bilo jasno, da bo za doseganje zgoraj omenjenih ciljev treba vzpostaviti nove strukture in oblike dela. Razvoj teh struktur se je začel z vzpostavitvijo ‘Enote za strokovno in administrativno podporo’, ki jo je sestavljajo več kot 50 uslužbencev in uslužbenk javnih agencij s področja edukacije in ministrstva. Ta enota je pod okriljem EDS delovala na področju vzpostavljanja pogojev za začetek dela na razvoju kurikuluma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj iz različnih kontekstov in z različnimi izkušnjami in je bila ključna za učinkovito komunikacijo med EDS ter različnimi edukacijskimi agencijami.

Razvoj kurikularnih dokumentov je usmerjala vrsta odločitev EDS, ki jih je veliko videlo kot radikalne. Prva izmed teh odločitev je zadevala uporabo javnih pozivov z namenom izbora članov in članic delovnih skupin, odgovornih za razvoj posameznega kurikularnega dokumenta. Ti javni razpisi so bili odprti za vse strokovnjake in strokovnjakinje s področja vzgoje in izobraževanja, ki so delovali v sistemu, pa tudi za člane in članice akademskega sveta. Vsi prijavitelji in prijaviteljice so morali predložiti pisno elaboracijo svojih reformnih idej za svoje področje ter motivacijsko izjavo. Izbirni proces je vseboval pogoj, da mora večina članov in članic v vsaki delovni skupini prihajati iz šol. Vključitev tega pogoja je merila na neposredno pripoznanje pomena izkušenj strokovnjakov, ki delajo v šolah, izkušenj, ki so bila pogosto zanemarjena in tudi podrejena stališčem, ki so izhajala iz akademskega sveta. Odločitev za relativno prevlado izkušenj praktikov je prišla pod drobnogled enega izmed segmentov akademske skupnosti, ki je trdila, da bi morali biti povabljeni ali dodeljeni »pravi« strokovnjaki ter da učitelji in učiteljice in šolsko osebje niso dovolj kompetentni za razvoj kurikuluma, vendar pa je dejstvo, da so se lahko prijavili in bili izbrani strokovnjaki in strokovnjakinje s področja vzgoje in izobraževanja tudi iz najmanjših skupnosti in šol po vsej državi, pozitivno prispevalo k občutku javnosti, da bo ta reforma zgrajena na demokratičnih načelih.

Ena najbolj radikalnih odločitev, sprejetih pri načrtovanju novih struktur in oblik dela, je bila, da so lahko za čas trajanja reforme učitelji in učiteljice, izbrani za delo na reformi, zapustili svoja učiteljska mesta v šolah. Racionalnost za to odločitvijo je bila, da razvoj kurikuluma ter celovit načrt strokovnega razvoja učiteljstva terja osredinjeno (concentrated) prizadevanje. Učiteljska mesta izbranih za delo na reformi so začasno zapolnili nadomestni učitelji. Edukacijski strokovnjaki in sindikati so v tej odločitvi videli spoštovanje tistih, ki delajo v šolah, ter predanost procesu reforme in so jo kot tako pozitivno sprejeli. Elementi inovativnosti so prisotni tudi v načinu, na katerega je bilo delo v delovnih skupinah finančno nagrajeno. Kompenzacija je namreč prišla šele po dokončanju dela, o porazdelitvi nagrade med posameznimi člani skupine pa se je kolektivno odločila celotna skupina članov sama.

Septembra 2015 so bile oblikovane vse delovne skupine. Skupaj s 70 člani podporne enote je skupina aktivnih članov, ki so sodelovali pri razvoju 62 kurikularnih dokumentov, vključevala več kot 450 učiteljev, ravnateljev, šolskega osebja, univerzitetnih učiteljev, znanstvenikov in posameznikov iz gospodarskega sektorja, nevladnih organizacij in verskih skupnosti. To je bila najširša organizacijska struktura, ki je delala na skupni javni nalogi v zgodovini Hrvaške, vključevala pa je najbolj raznoliko skupino strokovnjakov in strokovnjakinj iz različnih polj, sektorjev, regij in ideoloških pozicij. Da bi bil proces še bolj demokratičen, je EDS razvila proces konzultacij, v okviru katerih so bile delovne skupine naprošene, da predlagajo pet strokovnjakov, ki bi predstavljali »kritične prijatelje« in prve recenzente njihovih kurikularnih dokumentov. V tej fazi procesa reforme je sodelovalo več kot 200 ljudi, kar je število strokovnjakov, povezanih z razvojem kurikuluma, povišalo na 700.

Volitve novembra 2015 so se končale na politično mrtvi točki, v kateri nobena izmed političnih strank ni zmogla oblikovati vlade. To je pripeljalo do znatnega političnega nemira, ki se je sčasoma končal z dogovorom med številnimi političnimi strankami o oblikovanju desnosredinske vlade. Tekom volitev in političnega boja za oblast, ki je sledil, je bilo vprašanje CKR le marginalno prisotno. Zato je bilo veliko presenečenje, ko je januarja 2016 na slovesnosti zaprisege nove vlade del njenega programa vključeval izjavo, da bi »morala biti celovita kurikularna reforma ustavljena«. Ta izjava in nameni, ki so stali za njo, so vzbudili burne odzive med javnimi in družbenimi akterji. Moč odzivov je novo vlado spodbudila k temu, da je še isti dan dala izjavo, da je šlo za tipkarsko napako in da se bo CKR nadaljevala. Kot odziv na to je EDS isti dan na spletu objavila večje število kurikulumov. EDS je upala, da bo s tem, ko je javnosti predstavila delo stotin strokovnjakov, razširila glavne vrednote in ideje za procesom in vsebino reforme ter sam proces ločila od politiziranja strank. Na tej točki je vprašanje edukacije in EDS postalo pomembna družbena tema, javnost pa je bila močno ozaveščena o njunem pomenu za prihodnost Hrvaške.

Zanimanje javnosti za CKR se je še povečalo februarja 2016, ko so bili javno predstavljeni vsi kurikulumi. Ob intenzivni medijski pokritosti ob vstopu v javno sfero so kurikularni dokumenti postali predmet razvnete javne razprave. Kmalu je postalo jasno, da so določeni politični akterji skušali CKR pozicionirati v polje obstoječih kulturnih vojn. EDS se je znova odzvala z razvojem še enega niza novih idej za proces konzultacij kurikularnih dokumentov. Da bi zagotovila nadaljnji obstoj demokratične narave procesa, je razvila celovit protokol za strokovne diskusije in pregled, v okviru katerega so bili dokumenti predstavljeni skoraj vsem edukacijskim strokovnjakom in akademikom, ki delujejo na Hrvaškem. Ob predstavitvi so bili posamezniki povabljeni k pošiljanju komentarjev, pogledov in predlogov za kateri koli dokument. Ti komentarji so bili pregledani; posamično so prejeli odzive in bili vključeni v novo različico kurikularnih dokumentov. V tem procesu je vse skupaj sodelovalo več kot 30.000 ljudi.

Maja 2016 so bile za javno diskusijo, v kateri je lahko sodeloval vsak hrvaški državljan, dostopne pregledane in izboljšane različice kurikulumov. V istem času so se povečali politični pritiski na EDS, podpora ministrstva pa je upadla. Del tega je bil tudi poskus »izstradanja« reforme, s katerim je ministrstvo zavrnilo plačevanje potnih stroškov delovnih skupin in razširilo EDS z vključitvijo politično imenovanih oseb. Da bi proces reforme zaščitili pred temi politični pritiski, je EDS zaprosila ministra za edukacijo, da jasno pove, da bo proces ostal stvar strokovnjakov, ki delajo na reformi, in da bodo vsi stroški članov kriti ter da vlada trdno podpira proces reforme. Po številnih pozivih, da se jasno opredeli glede svojega položaja, minister ni zagotovil jasnih odgovorov. EDS je zato sklenila, da se delo na reformi pod trenutnimi pogoji ne more nadaljevati, vsi člani EDS pa so ponudili svoje odstope v javni izjavi na televiziji 25. maja 2016. Odziv javnosti je podpiral odločitev EDS, 1. junija 2016 pa so se odvili javni protesti v podporo CKR v Zagrebu, drugih hrvaških mestih in v evropskih središčih. Korakajoč pod sloganom Hrvaška zmore bolje je samo v Zagrebu protestiralo več kot 40.000 protestnikov. 19. junija je hrvaška vlada padla, sklicane pa so bile nove volitve. Isti dan je minister za izobraževanje razpustil vse člane EDS.

Od takrat je izobraževanje postalo osrednja volilna tema, pri čemer so vse stranke zatrjevale, da se bo CKR nadaljevala. Po padcu vlade je volitve dobila ista desnosredinska koalicija, ki je objavila javni poziv za vzpostavitev nove EDS. Na žalost je bil ta proces popolnoma netransparenten, mediji pa so razkrili številne nepravilnosti pri izboru novih članov in članic EDS. Eno leto po prvotnem protestu je bil kot odziv na zadnji krog političnega vmešavanja 1. junija organiziran drugi protest. Tokrat so protestniki zahtevali odstop ministra za izobraževanje in vrnitev k prvotnim konceptom CKR. V teh protestih je sodelovalo več kot 20.000 ljudi, kar je ne nazadnje pripeljalo do ministrovega odstopa in formacije nove politične koalicije v parlamentu. Novi minister je sodeloval v protestih, a je takoj po sestavi večine nove koalicije jasno sporočil, da bi »morala biti CKR institucionalizirana«. Tretji poskus vzpostavitve nove EDS je bil tako znova zaznamovan s političnim vmešavanjem. V tem trenutku reformo v celoti vodi ministrstvo kot podvzetje »od zgoraj navzdol«. V šolskem letu 2018/19 je na 74 osnovnih in srednjih šolah po vsej Hrvaški pilotno preizkušanih nekaj elementov nastalih kurikularnih dokumentov, ki pa so ohranili le malo podobnosti s prvotnimi idejami CKR.

Zgodba o hrvaški celoviti kurikularni prenovi je slikovit opomnik o obstoju neke pomembne možnosti – možnosti demokratizacije reformnih procesov. Čeprav bo le čas pokazal, kakšni bodo končni rezultati, so inovativne odločitve, ki so bile sprejete med procesom, omogočile ponovno vzpostavitev družbene volje in odprtosti za reformo ter dvig javnega zavedanja in podpore pomenu izobraževanja v hrvaškem kontekstu.

---

^{1. Comprehensive Curriculum Reform – CCR.↩}