BITI SAMOOSKRBEN NA ENEM HEKTARJU – UČNI POLIGON ZA SAMOOSKRBO DOLE, POLJČANE

PROF. DR. ANA VOVK KORŽE – FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR, ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

---

Preobrazba travnika v samooskrbni center in učilnico v naravi

V naselju Modraže v občini Poljčane je zaselek Dole, ki je dobil ime po U-oblikovanem površju, pri katerem so vode v preteklosti odnašale zgornji humusni del prsti, zato je zemlja ostala sprana in zbita. Želja po pridelavi lastne hrane je pripeljala do odločitve, da se tudi ta izprana zemlja uporabi za samooskrbo na povsem trajnostni način.
Kot družba smo se namreč znašli pred nevarno prelomnico, ki nas loči od odvisnosti od trgovin in kemiziranega načina življenja ter možnostjo, da se vsaj postavimo na lastne noge in postanemo samooskrbni. Prav te možnosti lahko vidimo na Učnem poligonu za samooskrbo: alternativni objekti za prebivanje in shranjevanje pridelkov (mongolska hiša jurta in zemljanka), pridobivanje sončne energije, lastni vodni viri in permakulturne pridelovalne površine. Območje je popolnoma samooskrbo in ni odvisno od državnih sistemov (Vovk Korže, 2014). Zbiramo deževnico in jo ponovno rabimo. Na pred leti nerodovitni zemljini se zdaj širijo različni tipi gred, od gomilastih do visokih, grede za 365 dni, grede na paletah in zeliščne spiralne grede. Skupna lastnost teh pristopov je, da olajšajo delo, da porabimo ostanek rastlin za rast novih in da pridelamo hrano brez kemikalij. Izdelke je mogoče videti in nekatere tudi kupiti v zemljanki. Na učnem poligonu spoznamo številne možnosti samooskrbe: od pridelave, predelave in uporabe tradicije do inovacij za zdravo in zadovoljno življenje.

Zasnova učnega poligona Dole kot mini rodovna posest za samooskrbo in izobraževanje

Zamisel za Učni poligon Dole izhaja iz potrebe po izkustvenem in praktičnem raziskovanju in učenju. Zdajšnji čas poleg spretnosti uporabe mobilnih tehnologij in digitalnih naprav zahteva tudi načrtovalsko razmišljanje: kje mora kaj biti, zakaj, kako deluje narava, kako lahko od narave živimo, ne da pretirano posegamo vanjo. S ciljem vzpostaviti območje za raziskovanje in učenje o samooskrbi je bil leta 2010 vzpostavljen učni poligon za samooskrbo Dole. Na tem območju so posebej poudarjene ureditve, ki vsakomur omogočajo, da si lahko uredi zbiranje deževnice, koriščenje energije sonca, gojenje rastlin za hrano, trajnostna prebivališča, kot so: mongolska hiša (jurta) in zemljanka ter posaditev trajnic (dreves in grmovnic).
V ravninskem delu poligona so gomilaste grede, visoke grede ter učni profil za raziskave prsti in sedimentov. Za vzgojo semen je postavljen rastlinjak in za shranjevanje pridelkov zemljanka. Tod je tudi poljsko stranišče z naravnim kompostiranjem. Učne table za samostojno učenje so ob vseh ureditvah na poligonu. Na gričevnatih obrobjih poligona so posajena drevesa lupinarjev in sadna drevesa ter urejene terase. Na zgornjem, ravninskem delu so mlaka za zbiranje deževnice in mongolska hiša jurta z zimskim vrtom in umivalnico ter s kompostnim straniščem. Na poligonu so številne vrste gred (na kartonu, dvignjena, z biomaso, greda na ključ, rastoča greda). Na najvišjem delu poligona Dole je urejen raziskovalni prostor za ekoremediacije. Tod se raziskujejo prsti glede na različne rastiščne potrebe. Posajen je vegetacijski pas, vzpostavljen kolobar in kompostišče. V zgornjem delu poligona je tudi bajer s padavinsko vodo, ki namaka rastline v rastlinjaku. Za potrebe pitne vode je urejen vodohram, sicer pa poligon ni priključen na javno vodovodno omrežje, saj koristi lastne vode vire. Prav tako ima svoje obnovljive vire sončne energije, zato je odličen primer samooskrbe za vsakogar.
Velikost enega hektarja je tista površina, ki omogoča zasaditev raznovrstnih rastlinskih vrst in habitatov (gozd, sadovnjak, travnik, vrt, njivo, vodni habitat). Antropogene in naravne površine omogočajo sklenjen krogotok energije in snovi; hkrati je tako majhna posest, da je ni problem obdelati in ni potrebno intenzivno fizično delo, saj se lahko obdeluje brez mehanizacije. Velikost 1–3 ha je namreč tista velikost posesti, ki glede na velikost Slovenije omogoča vsem skupnostim, ki imajo to željo, da bi lahko živele v neokrnjeni naravi z lastno proizvodnjo hrane.
Gozd na posestvu je neke vrste tovarna lesa in prostor za veliko živih bitij (Pierce, 1990). V njem rastejo raznolika drevesa, užitne grmovnice, gobe in zelišča. Gozd daje tudi nelesne proizvode, kot so: smola, plodovi dreves, lubje, listje, olja in zdravilne rastline. Sicer gozd skrbi za uravnavanje mikroklime, čisti zrak, izgrajuje prst in ima veliko pozitivnih učinkov na hidrološki sistem v pokrajini.
Pestrost mikrohabitatov omogoča stabilnost ekosistema, saj posestva ne prizadene izpad ene kulturne rastline zaredi npr. zmrzali, ujme ali poškodovanosti zaradi insektov. Pestrost rastlinskih vrst omogoča dostop do sveže zelenjave in sadja večji del leta. Na manjši površini se oblikuje osebni stik z naravo. Hrana se prideluje pri sistemu permakulture, brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev, umetnih gnojil in težke mehanizacije. Pomembno vlogo imajo trajnice, kot so: gozd, sadovnjak in grmovnice.
Bistvo odgovornega gospodarjenja z zemljo je samozadostnost posesti na majhnih površinah. To pomeni na eni strani čim bolj varčno pridelavo hrane, na drugi strani pa skrb za odpadne snovi, kot so voda in odpadki, ki – če delujejo po naravnih principih – sploh niso odpadki, ampak surovina, ki kroži v sistemu. Najbolj znan primer je kompostiranje vseh vrst razgradljivih odpadkov (Stutz & Warf, 2005). Pomembno je, da se vse snovi na posestvu vključujejo v ponovno rabo (steklo) ali pa se reciklirajo (papir).

Za gradnjo naravnih prebivališč uporabimo naravne materiale, kolikor je to mogoče. Hiše so narejene po sistemu nizkega vpliva na okolje, uporabe obnovljivih virov energije in iz lokalnih surovin; temu pravimo »low impact housing« (Raman, 2006). Uporabljajo se: glina, les, kamen, slama, konoplja. Taka prebivališča so običajno manjša in se odlično skladajo z okolico.

Uporabljamo tri principe obdelave zemlje, in sicer permakulturo, naravno kmetovanje in biointenzivno metodo. Principi se med seboj razlikujejo, zahtevajo različne aktivnosti, imajo pa skupni imenovalec, to je, da posnemajo ritem narave in da ne vnašajo v zemljo ničesar, kar bi motilo naravne procese. Permakultura je celovit pristop in temelji na povezavi komponent v okolju s ciljem, da zadržimo in ustvarimo novo energijo. Ko se odločimo za permakulturo, vstopimo v aktivni način življenja, saj moramo biti učinkoviti, da zadržimo sončno energijo, energijo vetra in da vse ponovno rabimo.

Naravno kmetovanje

Danes imenujemo pristope naravnega kmetovanja tudi trajnostno kmetijstvo; to temelji na čim bolj skladnem posnemanju narave. To pomeni, da moramo poznati delovanje narave, da moramo opazovati procese okrog sebe in potem dobesedno posnemati naravo, na čemer temeljijo tudi ekoremediacije, ki posnemajo procese fizikalno-kemijskega delovanja narave. Posnemanje narave ni tako preprosto, kot si mogoče mislimo, saj narava deluje zelo kompleksno, in če imamo samo teoretično znanje, brez prakse, moramo vedeti, da se bomo učili posnemanja kar nekaj let. Omejitev je tudi pristop naravnega kmetovanja, ki ni skladen s konvencionalnimi pristopi in pogosto različnim generacijam ni blizu, saj rastline ne rastejo v vrstah, pridelki niso takoj zelo veliki in vse je videti kot pomešano.
Naravno kmetovanje je smiselno uvajati na manjših površinah in ga potem širimo, sicer nas lahko narava prehiti in ji ne bomo kos. Velik poudarek je na vrsti rastlin, sortah sadnega drevja, če kupimo sadike, ki jih bo treba obrezovati, bomo zelo težko prišli do pridelka, če jih potem ne bomo obrezali, prav tako velja pri drugih vrstah semen in sadik. Zato se moramo na naravno kmetovanje pripraviti in si celoten sistem prilagoditi tako, da nam potem deluje.

Biointenzivna metoda

Ta metoda temelji na spoznanju, da na svetu ni dovolj obdelovalnih površin, na katerih bi klasično kmetovali, saj se število ljudi povečuje. Biointenzivno kmetovanje je primerno za mini kmetije, na katerih lahko na 400 m2 pridelamo potrebno hrano za enega človeka. Ne uporabljajo se stroji, ne umetna gnojila in tudi ne škropiva. Sistem je takšen, da se na 70 % površin gojijo rž, ječmen, amarat, blitva, to so rastline z velikim deležem ogljika, in ustvarijo veliko organske snovi, ki se uporabi za kompost. 20 % površin namenimo zelenjavi z veliko vsebnostjo vitaminov in mineralov, kot so: zelje, korenje, paradižnik, kumarice in brokoli. Na preostalih 10 % površine gojimo pridelke za prodajo. Biointenzivna metoda torej izhaja iz potrebe po lastni samooskrbi, torej 90 % pridelovalnih površin imamo zase.
Kompostni WC vrača hranila neposredno v zemljo in brez vmešavanja vode v naravni cikel se prihrani veliko energije, kjer ni potrebno potem tega presežka vode čistiti. Ustrezno postavljen kompostni WC predela vse patogene organizme in ne onesnažuje podtalnice. Biointenzivna metoda podpira gosto sajenje rastlin, ki ščitijo mikroorganizme v prsti in zmanjšujejo izhlapevanje vode ter tako povečujejo pridelek. Ustrezno sosedstvo rastlin tudi optimizira porabo hranil, vode, svetlobe, toplote in povečuje pridelek. Poudarek je na organski snovi v tleh, torej na razvoju humusa, ki zadrži vodo in minerale ter hranila in tako podpira trajno kmetovanje, zato se rodnost zemlje s časom povečuje.

Prst je temelj samooskrbe

Na območju učnega poligona prevladuje psevdoglejna prst. Siva in rjava barva se v profilu prsti psevdoglej izmenjujeta, odvisno do trajanja suhega in vlažnega obdobja. Med oksidacijo prevladuje rjava barva, med redukcijo pa siva barva, kar je poglavitni razpoznavni znak tega tipa prsti. Podtalnica v te prsti ne seže, zato ni nikjer enotno sivega horizonta. Voda vedno priteka v profil od zgoraj navzdol. Na psevdoglejih, ki zadržujejo v horizontu Bg vodo, so v preteklosti rastli gozdovi hrasta gradna, ki pa so večinoma izkrčeni (Vovk Korže, 2015). Za kmetijsko rabo te prsti niso ugodne, saj so v sušnem obdobju zelo trde, v vlažnem pa mazave. Prav te njihove naravne lastnosti so bile vzrok za permakulturni način obdelovanja na učnem poligonu v Dolah, saj klasični tradicionalni sistemi obdelave ne bi dali rezultatov.

Začnimo pri sebi

Odločitev, da postanemo samooskrbni, mora nastati v notranjosti posameznika. Proces vzpostavljanja samooskrbe namreč zahteva precej dela, odgovornosti, fizičnega napora, razmišljanja in sprejemanja odločitev, kar pa je za veliko ljudi težavno. Zato ni dovolj le želja imeti svoje pridelke, potrebna je tudi jasna pot, kako bomo skrbeli za svojo zemljo ter seveda za rastline in pridelke. Dokler v sebi ne čutimo želje po lastni aktivnosti v smeri pridelave, predelave in tudi oskrbe s hrano ter seveda potrebe po drugačnem načinu življenja, ki je skladen z naravo, tako dolgo bomo vedno iskali razloge in opravičila, zakaj nečesa ne moremo in se ne da. Ko je odločitev zrela, se nam odpirajo vedno nova spoznanja in šele takrat zaživimo svoje pravo in polno življenje, ki ni samo »biti v službi«, ampak veliko več. Gre za udejanjanje samega sebe prek številnih aktivnosti, ki jih lahko naredimo le mi, so pa kot veriga, ki se plete v nas in okrog nas ter nas močno poveže z naravo in s skupnostjo. Zato je biti samooskrben veliko več kot imeti le svojo hrano, vodo, energijo in zemljo. Pomeni skrbeti za genetski material, to je semena, ki so ključ do prehrambne varnosti, in pomeni tudi razmišljati, sovplivati in soodločati o lastni prihodnosti.
Vse to bi se morali naučiti vsi, zato bi bilo treba tovrstne vsebine vključiti v izobraževalni proces in jih mogoče zamenjati z drugimi vsebinami.

Zaključek

Samooskrba na enem hektarju izhaja iz zemljepisnih značilnosti območja in vključuje poznavanje reliefa, naklona, ekspozicije, saj ti parametri pokrajine odločilno vplivajo na razmestitev rabe tal. Tudi prst je drugačna na severni legi kot na južni, in sicer so razlike v debelini, zadrževanju vlage in v nastajanju humusa (na južnih legah je večje preperevanje kot na severnih). Odločilno vlogo pri samooskrbi ima voda, zato je poznavanje vodnih virov in njihovih značilnosti nepogrešljivo. Naravni izviri na pobočjih so značilni za območja laporja, ker se pojavijo izcedni tipi izvirov. Taki primeri so tudi na učnem poligonu v Dolah in to vodo lahko uporabimo v krožnem samooskrbnem gospodarjenju za zalivanje, tudi za pitje, če je voda mikrobiološko neoporečna. Mikroklima neposredno vpliva na saditvene vzorce. Rastline, občutljive na mraz, posadimo nad termalnim pasom in na južne ter jugozahodne lege. Upoštevanje mikroklime je pri rastlinah zelo pomembno in vpliva na pridelavo hrane. Trajnostno zasnovani objekti s koriščenjem energije zemlje in sonca so prikaz alternativnega načina življenja. Sklenemo lahko, da ima geografija kot znanstvena disciplina izjemno veliko možnosti pri načrtovanju trajnostnih načinov gospodarjenja in življenja, saj združuje opazovanje in meritve naravnih in družbenih komponent pokrajine, kar je tudi značilnost rodovnih posesti.

Literatura

Piercea, J. 1990. The Food Resource. Longman Scientific & Technical, New York, 334 pp.

Raman, S. 2006. Agricultural Sustainability – Principles, Processes and Prospects. Food Products Press, New York.

Stutz, F in Warf, B. 2005. World Economy. Resources, Location, Trade and Development. Pearson/Prentice Hall, Upper Saddle River, New Jersey, 543 pp.

Vovk Korže, A., 2014. Učni poligon Dole. Inštitut za promocijo varstva okolja. Nazarje: GeaArt.

Vovk Korže, A., 2015. Enostavna samooskrba. Inštitut za promocijo varstva okolja. Nazarje: GeaArt.

Vovk Korže, A., 2016. Rodovitna zemlja. Inštitut za promocijo varstva okolja. Nazarje: GeaArt.

---

Naslovna slika: Inštitut za promocijo varstva okolja – Učni poligon za samooskrbo Dole